Čez Črnivec in nazaj

1.julij.2018 | Igor

Letos sem se kolesarjenja lotil malo drugače in namesto vedno istih, kratkih in posledično dolgočasnih poti, skušam odkriti še kakšno novo. Na kolesu se hitro nažreš ponavljanja po vedno istih poteh pa če je ta še tako atraktivna; tako kot se v življenju nažreš vsega kar brezglavo ponavljaš – razen pizze. Letos sem skušal, oziroma še skušam, simpatizirati z idejo o pogostejših daljših kolesarskih izletih. Seveda je predstava o dolžini poti relativna glede na posameznika in njegovo pripravljenost. Čez Tuhinjsko dolino sem se ponavadi peljal le v dveh primerih. Prvi je, ko smo se dolgo časa nazaj vozili v Savo Kranj, kjer smo kot študenti izvajali remont pogorelega dela proizvodnega obrata. To je pomenilo, da so nas pač porabili za najbolj duhomorna in usrana dela, kar si jih lahko predstavljaš. Druga priložnost pa je izhodišče v gore iz Doma v Kamniški Bistrici. Na Grintovec, Kamniško sedlo … Ok, obstaja še tretja, hlajenje nog v izviru Kamniške Bistrice ob zatohlo vročih poletnih dneh.

Prelazov sem prevozil le malo, smešno malo. Že kar nekaj časa pa sem razmišljal o zloglasnem Črnivcu. Resnejše kolesarjenje je bilo v zadnjem mesecu ali celo dveh postavljeno na stranski tir. Ogromno se je dogajalo; poroke, zabave, izleti … Ni bilo pravega časa, bilo pa je predvsem ogromno izgovorov. Potem pa sem se iz čiste trme odločil, da poskusim pot Braslovče – Vransko – Kamnik – Črnivec – Gornji grad – Radmirje – Nazarje – Mozirje – Braslovče. Nedelja je bila rahlo hladna in delno oblačna z obetavno sončno napovedjo. Kot nalašč za lep izlet.

Vzponov letos praktično nisem prakticiral tako, da sem že nekje pri Vranskem postal rahlo skeptičen. Veter je bil ugoden. Od Vranskega sem zavil v smeri Kamnika kjer je super cesta za kolesarjenje, prometa je zelo malo. Cesta se zdi, da se konstantno rahlo, skoraj neopazno vzpenja, ravno toliko, da čutiš kot, da bi bremze rahlo ribale po obroču. Preden pa se spustiš v Tuhinjsko dolino, čaka manjši del malo bolj pokončnega videza, nekje 11%. Od tam naprej je do Kamnika letelo. Na smešno majhni bencinski sem se ustavil, da bi si privoščil tisti trikotni sendvič in nekaj vode. Prijazen fant me je  podučil, da se v teh krajih to ne splača. Verjetno res. Sem pa opazil, da je ta pumpa tudi lokalni bife, čeprav to pravzaprav ni. Ob klopeh zadaj so dodali še stare pisarniške stole in lokalni možje si na pumpi kupijo pivo, ki si ga privoščijo zadaj, kjer imajo svojo malo postojanko.

Pozna se, da kar nekaj časa nisem gonil, za menoj je bilo le nekje 40 kilometrov in nekje 500 m višincev, noge pa sem že kar presenetljivo čutil. To je seveda pognalo plaz kletvic nad samim sabo. Na momente me je malo pošla že misel, da ne bo šlo. Hitro sem jo nehal poslušati. Aja, ker sem precej neorientirano bitje, sem na svoj dobri stari Garmin Edge 500 doma naložil routo, ki sem jo naredil preko Google maps. Da zdaj nisem vedel, da ima ta kolesarski kompjuter tudi možnost navigacije! In še eno super zadevo, sprotni izris višinskega profila (graf), tako vedno veš kje si in kaj te še čaka, kar se vzponov tiče. Še več, ima celo virtualnega tekmovalca, ki poskuša iz tebe potegniti več kot bi dal sicer. Tokrat ga nisem spremljal. Vsakršne ideje o zamenjavi Edge 500 sem popolnoma opustil. Tudi navigacija, čeprav je prikaz malce primitiven, še vedno deluje odlično in dobro služi svojemu namenu. Kasneje sem spoznal, da navigacije pravzaprav nebi potreboval, ker  je super označeno s tablami.

Na Črnivec je v noge peklo kot sto mater. Čeprav je naklon zelo ugoden in dovoli dihati, so me noge pekle. Kar se tiče kondicije je bilo super, noge pa porazne. Celo toliko, da sem moral požreti ponos in se nekajkrat vmes ustaviti. Spet plazovi kletvic. Na vrhu sem se ustavil v gostišču in zmazal štrudel, kokakolo in kavo. Ko sem plačeval pa je zajebaval Revolut in zaskrbelo me je, da ne bom mogel plačati, ker sem opazil sporočilo tehničnih težavah storitve. Ampak je k sreči šlo. Lekcija naučena: od zdaj zraven jemlji samo gotovino, ali pa vsaj za rezervo. Spust iz Črnivca v Gornji grad je epski, poetičen. Skoraj skozi celo pot navzdol je položen čisto svež asfalt in s specialko kar letiš, kot po maslu. Od Gornjega grada sem zavil proti Radmirjam. Okolica je precej čudovita. Od Nazarj naprej pa po glavni cesti le še nujna zdolgočasenost do doma.

Prevoženih 96 km in narejenih 1063 višincev s povprečno hitrostjo 23,3 km/h. Ok bo. Izročilo naj bi govorilo, da za dobrega kolesarja se šteje tisti, ki to traso – oziroma malo drugačno – odvozi s povprečno hitrostjo 30+. No, jaz na kolesu raje skušam nekoliko uživati. Ta cifra se v tej fazi zdi popolnoma astronomska. Če bi želel umirati od napora pa bi zagotovo čas lahko bil tudi boljši – valda. Sigurno zelo lepa in tudi malo zahtevnejša tura, ki jo je vredno ponoviti. Po možnosti v družbi.

Če kdo potrebuje navodila za navigacijo, lahko dobi tukaj. 😊

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.