Definitivno ena najbolj napornih tur kar sem jih “gonil”. Vse prej kot prijetna turica z epsko dolgim spustom kot sva sprva mislila, da bo. Štos je ravno v tem, da sva kolesi več nosila kot pa obračala pedala. Lahko bi rekel celo, da sva šla bolj na planinski pohod kot na kolesarko turo. Štancanje v strme klance v SPD čevljih res ni prijetno. Malce slabo sva se organizirala in do vrha šla po planinskih peš poteh, ki pa so precej strme in ponekod precej naporne. Za piko na i pa sva izbrala še povsem neustrezen dan, saj nama jo je zagodlo tudi vreme. Vmes nama je nekajkrat morala kar precej padla. Ampak saj veste kako je. Potem, ko je enkrat vse mimo, zadeva postane veliko svetlejša in boljša in vedno vidiš, da je bilo večinoma jamranja odveč. Vmes sva tudi malce “zalutala”.  Pokrajina je drugače zares lepa.

Tomaž je našel omenjeno pot na portalu hribi.net. Peš pot. Glede na slike je bila privlačna in nič kaj ni zgledala zahtevna. Ampak seveda sva pozabila, da so klanci na fotografijah vedno ravni in ni moč videti njihove prave veličine dokler jih ne vidiš v živo. Že zjutraj preden sva se slišala po telefonu sem malce okleval ali bi sploh šel. Vreme ni bilo ravno privlačno pa tudi precej zaspan sem še bil. Ampak nazadnje sva se odločila, da greva. Srečava se v Petrovčah in nadaljujeva pot do Ljubnega. Avto sva parkirala pred nekim igriščem, zajahava kolesi in takoj udariva v precej strm klanec proti neki cerkvi. Potem pa čez travnik in mimo pašnika do prve ceste. Kako težje je voziti v hrib po travniku! Torej, po tej cesti bi lahko prikolesarila do vrha a še zdaj ne vem točno zakaj, sva se raje mučila po peš poteh. Res pa je, da tiste ceste niti nisva poznala. Orientirala sva se samo po 3 listih papirjev, na katere je Tomaž sprintal pot. Torej “old school” navigacija. Polna zagona sva prepešačila prve klance in prišla do ceste kjer sva potem gonila večino poti, ki se je je dalo goniti.

Če sem odkrit, imen krajev niti ne poznam, ker sem bil prezaposlen z nošenjem kolesa haha. Sem pa naredil kar nekaj fotografij. Svetujem pa tudi, da iz Ljubnega do Velikega travnika greste po cesti in ne po peš poteh. Sicer verjetno so v neki meri vozne, ampak bi človek moral biti v zares dobri pripravljenosti, da bi mu kaj takšnega uspelo. V mislih sem se tolažil samo s tem, da bo pa potem super lepo, ko bova enkrat prišla na Veliki travnik in se potem polastila kraljevskega spusta nazaj v dolino.

Kmalu sva prišla do pašnika kjer je tabla kazala smer proti Velikem travniku. Ta je visok 1637 m, torej ne gre ravno za nek “hribček”. Okolica je precej alpska. Naj omenim, da tukaj lahko vidite enega najlepše ohranjenih visoko gorskih pašnikov. Prizor je zares prečudovit. Še bolj čudovit bi bil, če bi lahko videla baje noro lep razgled v dolino. A ga nisva bila deležna zaradi oblakov. V zraku je bilo neprestano čutiti, da bo dež. Ko sva prečkala precej dolg pašnik sva prišla do groba kjer počiva 6 partizanov, ki so bili ubiti leta 1944 Precej lep in spokojen kraj za smrt. Malce naprej se odpre prelep pogled na pašnik, ki sem ga prej omenjal. Aja, pozabil sem še na eno od nečednosti. Muhe! Jebene muhe! Ko sva prišla do vrha je bilo okoli naju milijone muh. Komaj sva se jih znebila. Nadležno do konca. Tukaj sva prvič malce dlje počivala. Ko sedaj pomislim, sva bila precej neutrudna in sva zares malo počivala. Spijeva malce vode, pojeva čokoladico, v usta malce power gela in dalje. Naslednji cilj je bližnja koča na Velikem travniku. Ko sva prihajala nazaj v gozd je postajalo vedno bolj megleno. Verjetno sva se nahajala v oblaku. Ko sva prišla iz gozda ven, sva videla pred seboj samo nekje 2 metra. Megla je bila zares gosta. Po poti sva videla še napi “pozor hud bik”, ki je bil v teh razmerah precej eksotičen. Končno sva prišla do koče.

Savinjčani so zelo prijazni ljudje. Naročila sva joto in jo pojedla kot, da je zadnji obrok v najinih življenjih. Boljše jote še nisem jedel hehe. Spila sva še pivo in naprej do razglednega stolpa. Verjetno se sprašujete zakaj za vraga bi šla do razglednega stolpa, ko pa se vidi samo slaba 2 metra pred seboj. Pač, hotela sva do samega vrha. Ne bova polovičarska. In potem veselje v upanju super spusta do Luč. Dooooolgega spusta. In sva šla. Za razglednim stolpom desno po potki navzdol. Kmalu sva videla, da ne bova prišla nikamor. Kolesa spet na hrbet in nazaj gor. Dobro, sem si mislil, pač manjša napaka. Potem sva našla pravo pot, ki pa ni bila to kar sva pričakovala. In ulil se je še dež. Vse je bilo blatno, mokro in zelo spolzko. Pot pa je bila precej skalnata, koreninasta in ozka. Torej nevarna. In, ko si nekje kjer pravzaprav sploh dobro ne veš kje si, res ni primeren čas, da bi si zlomil nogo. Pot se je nenadoma začela vzpenjati. Pot ni bila vozna. Bila je samo do konca v kurcu. Tako sva lahko zopet vrgla kolesa na hrbet in spet v hrib. Dež je bil vedno močnejši in neprekinjen. Pešačila sva in pešačila. Spuščala sva se bore malo, saj res ni bilo primernega terena. Torej nič ne bo s tistim spustom, ki bi bil kot nagrada za najine napore. Samo še več naporov. In za popolno izkušnjo mi je crknil še zadnji amortizer. K sreči sem imel poleg pumpo za amortizer.

Tomaž je hvala bogu vedel, da morava spet v klanec do koče pod Raduho. Torej spet nič spusta, samo v hrib. Prigonila sva do razpotja kjer sva morala zaviti levo. V gozdno pot. Precej grobo gozdno pot. Končno je bilo nekaj spusta, ki mi je dal nove volje. Kaj kmalu pa spet neprehoden teren. Bila sva nekje na 1400 metrov nadmorske višine. Nenadoma je pričelo grmeti in se bliskati. Usula se je še toča v spremljavi močnega naliva. Midva pa sredi gozda, sredi neznanega. Razmere zares niso bile lepe. Tako sva po naporni gozdni poti tekla navzdol. Tukaj sem kmalu začel pošteno kleti. Poln kurac sem imel že vsega. Vremenske razmere so vse samo še potencirale. In potem končno! Asfalt! Končno cesta. Hvala bogu!

Moja mati izhaja iz teh krajev. Kot otrok sem v teh koncih bil kar nekajkrat in se po pašnikih preganjal s svojim sestričem. Pasel krave in delal razne vragolije, ki jih večina današnjih otrok več ne pozna. Ko je otroštvo res bilo otroštvo. Sedaj lahko s malce sramu rečem, da na domačiji nisem bil že nekje 15 let. Sramota res. Torej po asfaltni cesti sva se hitro spuščala in bežala pred nevihto. Nekako mi je pokrajina nekje v podzavesti pričela delovati vedno bolj znano. Obdajal me je nostalgični občutek in spomin na pokojnega sestriča. Potem sem kmalu ugotovil, da sem po teh poteh že hodil kot otrok in, da sva na pravi poti. Kmalu sva dosegla hiše, ki se nahajajo globoko v dolini pred našo domačijo. Tukaj sem se odločil, da jo v bližnji prihodnosti obiščem! Ogromne travnike in gozdove. Sedaj tam ni nikogar več razen strica. Sam je ostal tam še edini. Ko ne bo več njega, ne vem kaj se bo zgodilo. Z vzdrževanje takšne kmetije bi se človek moral preseliti tja in z kmetijo živeti. Tam visoko v hribih, stran od vsega. Ker sta naju preganjala čas in vreme, sva se odločila, da tokrat ne greva na obisk. Pa tudi siguren nisem bil, da je kdo doma. Sami izgovori, predvsem je bil glavni razlog, da bi morala v tem primeru goniti še kar nekaj časa v hrib za kar pa po preživetem res nisva imela več volje. Bila sva precej uničena. Kot sem rekel, na domačijo se vrnem!

Počasi sva se vračala proti Ljubnem. Bilo je oblačno a se je med oblake hotelo vriniti sonce. Vmes sva klepetala o najini dogodivščini, kar precej naporni avanturi. Oba premočena, malce premražena, lačna in utrujena sva bila vseeno vesela, da sva se podviga lotila. Bila je nova izkušnja. Po vsem tem pa še seveda pizza v Verdi Verdi in pa velik “krigl” popolno ohlajenega piva. Moči so se hitro povrnile. Včasih je dobro, da se ti pripeti tudi kakšna malce bolj grenka izkušnja in ne gre vse kot po maslu. Aja, spusta nisem veliko fotografiral saj ni bilo časa hehe.

Nekaj statistik:

Razdalja
35.92 km
Čas
4h:40m:25s
Pov. hitrost
7.7 km/h
Max. hitrost
52.9 km/h
Kalorije
4184 kcal
Višina
467 m / 1695 m

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja