Na Stol

20.maj.2013 | Igor

“Srečno rajžo fanta!” je rekel starec, ki je pred svojo hišo užival v sončnih žarkih in čudovitem pogledu na hribovje. Rajža! Tomaž je kmalu pričel mrmrati pesem o študentu, ki gre na rajžo …

Zgodaj zjutraj sva startala proti Kobaridu. Proti predelu naše ljube Slovenije, ki je meni tako zelo všeč. V bistvu so mi tukaj tudi najlepši kraji pri nas. Veselil sem se, da grem spet v to smer. Kljub optimistični vremenski napovedi za obljubljeno lepo vreme je v meni obstajal kanček dvoma, ko sem med vožnjo po avtocesti opazoval goste oblake, ki se kopičijo. Bolj, ko sva prihajala proti cilju, večja se je zdela oblačnost. Nekaj malega tudi dežja. Ampak vremenarji so tokrat imeli prav in zares bi se uštela, če jih nebi poslušala. Ob prijetni glasbi in klepetu sva počasi prispela do Kobarida kjer sva se na hitro ustavila še na obvezni kavi, potem pa na pot.

V teh krajih je velika prednost to, da kjer koli se pač že voziš, vedno so okoli tebe spektakularni prizori in panorame. Narava je zares čudovita.  Iz Kobarida sva peljala proti vasi Žaga. Vmes naju je močan glas slapa privabil in odkrila sva potok Treska. Čudovit prizor. Cesta je kar precej časa asfaltirana. Konstantno pa se odpirajo prelepi prizori narave. Ker vozimo gorsko kolo, bi radi, da čim prej pridemo na temu primerno pot.  Na makadamsko cesto pridemo šele pri mejnem prehodu Učje, kjer zavijemo levo. Pot je lepo markirana in označena.  Cesta je bila za najin okus ravno prav strma, tako, da nudi udobno vožnjo in čvekanje in ne sopihanja in hlastanja za sapo hehe. Makadam je lepo vozen in urejen. Očitno gre za znano off-road lokacijo, saj je mimo naju peljalo precej Defenderjev. Temperatura je bila ravno prava in drevje naju je varovalo pred soncem. Bolj lepo ni moglo biti.

Po približno dveh urah vožnje v hrib sva prispela do lovske koče Stari Hrami. Ob cesti je postavljena klop in miza, ki je obrnjena proti dolini in goram. Boljše lokacije za obrok si človek ne more želeti. Naredila sva kratek postanek in naprej na pot. Presenetljivo hitro sva prišla do Planine Božca. Idilični travniki in skale, prijeten a rahlo premočan veter, izjemni razgledi. Vse to jo zaznamuje. Na desno se je videl najin prvotni cilj,  Stol. Ta pa je bil popolnoma ovit v temne oblake. Do vrha mislim, da je manjkalo še nekje 300 metrov višine. Odločila sva se, da Stol preskočiva saj vreme ne kaže najbolje.

Potem pa spust. Tukaj sva rahlo zajebala. Pot je dolga cca. 55 kilometrov. Skrajšala sva jo nekje za 15 km, ker sva nekje med spustom zavila narobe. Po čudovitih makadamskih cestah in pašnikih, travnikih. Pravo cross country doživetje. Pot poteka tako, da se po hrbtišču hribovja vračamo nazaj proti Kobaridu. Potem pa se je prijetna pot končala. Zavila sva v gozd kjer je pot izgledala povsem drugače. Precej kompleksna in zelo primerna za DH vozače. Blato, strmine in ogromno kamenje ter skale. Takšne poti mi niso najbolj po godu. Zelo tehnična pot. Nekaj časa sem jo še vozil potem pa požrl ponos in sprijaznil, da je ta del spusta zame prevelik zalogaj. Tudi gum nisem imel primernih. Hutchinson Cobra imajo precej gost in manjši profil kar je zadevo še otežilo saj je bilo precej nekaj blata, ki je zapolnil profil gume tako, da ni bilo oprijema. Prekleto je odnašalo. So pa čudovite cross country gume! Predvsem za suha in manj skalnata področja. So tudi izjemno hitre zaradi svojega nizkega kotalnega upora. Tomaž je s svojimi “krampi” dobršen del zvozil hehe. Bravo Tomaž! :) Amak nisem se dal zmotiti, celotna pot je bila prečudovita, tudi del spusta. Lepo počasi ob kolesu in z užitkom nazaj v Kobarid. Imela sva se odlično.

Potem pa seveda pivo ali dva, v trgovino po testenine in kuhati za reko. Vodo za kuhanje nama je nudila hodourniška reka Nadiža. S sabo sva imela šotore a je bilo premokro in jih nisva imela volje postavljati. Prespala sva kar v avtu. Torej, pot definitivno priporočam vsem, ki imate radi naravo saj se tukaj konstantno srečujete z dih jemajočimi panoramami. Pot – razen tistega dela spusta – ni preveč zahtevna in je predvsem zabavna. Se splača.

Objavljeno v ponedeljek, maj 20th, 2013 ob 19:38

1 komentarjev

  1. Tina pravi:

    pismo, res premalkrat grem v tiste konce, res je noro lepo

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.