Šmohor – Kal – Mrzlica

4.maj.2012 | Igor

Prijetna in relativno hitra turica. Popolna za kakšno lepo nedeljo. Že lani sem to turo prevozil z Daliborjem. Kolikor se spomnim, naju je lani pošteno utrudila. Letos pa moram priznati, da sem presenečen, saj me ni pretirano utrudila. Mogoče je tudi tu nekaj prispeval fitnes. Ne dvomim pa, da je ogromno prispevalo tudi novo kolo, ki je po zaslugi karbona zares občutno lažje in boljše v vseh pogledih. Tudi geometrija je prirejena za lezenje v hrib. Spusti so sedaj še večji užitek in čisto na drugem nivoju. S tem nakupom sem imel ogromno srečo saj sem dobil konkretno kolo po zares ugodni ceni. Pot je bila letos nekoliko bolj zahtevna in adrenalinska kot lani saj je potekala po malce drugačnih poteh. Lani sva kar nekajkrat zašla iz poti in iskala pravo pot. Tokrat sva se na pot odpravila z Tomažem. Bila je lepa sobota, sonce, ne preveč vroče. Idealno za kolesarjenje. In malo sem tudi že naveličan teh eno-urnih poti na Šmohor, Celjsko Kočo … Paše še kaj daljšega. Letos smo rekli, da bomo vozili veliko novosti in daljših hribovsko/gorskih tur. Če sem odkrit, mi še manjka malo jajc in izkušenj. Ampak je vedno bolje, te pridobivaš z vožnjo.  Tokrat mi je na nekaj delih poti postalo kar precej vroče. Sem še kar “frišen” kar se tega tiče. Škoda, ker tega dela poti nisem nič poslikal, sem bil prezaposlen z vožnjo in misijo “ne se zlomit”. Tokrat sem si rekel, da ne bom pretiraval in se ne bom prekuril. Na poti hočem uživati. Tako sem si nadel Polarko in držal srčni utrip v aerobnem stanju. In res se je poznalo. Pot mi sploh ni delala težav. Imel sem to navado, da sem se vedno zagnal [tooltip title=”Info” content=”Na bele jetre pomeni do konca. Do skrajnosti oziroma do svojih skrajnih mej.” type=”info” ]“na bele jetre”[/tooltip] in do konca crkaval. Zjutraj sem se tudi dobro najedel, kar me je napolnilo z energijo. Tomaž ni jedel nič, kar se je vmes tudi poznalo. K sreči sem imel en power gel, da ga je malo nabilo z energijo. Potem je šlo naprej brez problema.

Torej, pot je potekala iz Petrovč pa do Šmohorja – 787m. Pravzaprav ne do vrha Šmohorja ampak malo naprej od onega “ta hudega” klanca, ki poteka po asfaltu. Če boste šli na Šmohor, boste vedeli kateri klanec mislim. Na koncu klanca zaviješ levo in prideš do križišča, ki vodi na tri možne poti. Vidiš lahko tudi kapelico. Levo te kaj kmalu čaka vrh Šmohorja, naravnost ne vem, desno pa je prava pot, če želiš na Kal – 985m. Do Šmohorja je pot mešana a nezahtevna. Večinoma poteka po široki pregledni cesti, nekaj časa asfaltirani in potem makadam. Pravzaprav precej dolgočasna. Ko krenemo proti Kalu, se pot nadaljuje po makadamski cesti. Peljemo naravnost. Pot je označena. Ko pridemo do smerokaze, nadaljujemo še naravnost cca. 300 metrov in na desno zagledamo odcep, ki pelje v gozd. Hočete sem. Pot je čudovita. Sledimo markacijam. Na nekaj delih pa pot postane precej težavna, koreninasta in skalnata. Nisem je zvozil v enem kosu, niti ne vem, če je to sploh možno haha. Nekaj delov sem kolo nosil. Ko prevozimo vso to gozdnato kolobocijo pridemo zopet na makadamsko cesto, ki pelje proti Kalu. Zavijemo levo. Pridemo do “znamenitega” Špajzerja, kmetija na poti pač. Zavijemo levo in pred seboj zagledamo strmo makadamsko, precej razrito pot. Pregonimo jo.

Malo naprej se je zadeva zakomplicirala. Tomažu se je predrla guma! Je rekel, da ima s sabo flike in pumpo. Takoj sem se zavedal, da sem debil, ker s sabo nikoli ne nosim teh zadev in, če bi nekje sredi gozda prišlo do takšne situacije, sem v pizdi. Razdrl je gumo in pričel pumpati zračnico. Pumpal je in pumpal in nič napumpal. Zanič pumpa. Spet preklinjanje. Tuhtava kaj narediti. Posodim mu kolo in odpeljal se je do bližnje kmetije poskusit srečo, če imajo pumpo. Seveda je nimajo! In zopet me je rešil dragi prijatelj Bitenc. Janez, še enkrat hvala! Car si! Brez odlašanja je šel na pot do Špajzerja na pomoč. Prosila sva samo za pumpo. Prinesel pa je še sladoled, zračnico in pumpo. Haha. Zares legenda! Tomaž ga je šel čakat do Špajzerja kjer sta napumpala gumo in, ko je prišel nazaj do mene je bila guma spet prazna. Pogledal sem zračnico in ta je bila flikana neštetokrat, tudi plašči so bili že precej dokrajčeni. Hvala Bogu za novo zračnico, ki jo je dal Janez. Popravila sva zadevo in nadaljevala pot.

Pot se nadaljuje naprej po makadamu nakar pridemo spet do križišča. Smerokaz Kal kaže v desno smer a je zelo zavajajoče. Če zaviješ takoj desno si zašel iz poti. Potrebno je na desno v spodnjem ovinku. Potem spet dolgočasen asfalt in še nekaj malega poti do koče na Kalu. Tu je padel štrudl. Za pir še ni bil čas. Kal nudi res čudovit razgled. Pot sva nadaljevala po gozdni cesti do Mrzlice – 1122m. Pot se začne za kočo na levi strani. Markirana je. Sledimo markacijam. Zares čudovita pot. Precej spustov navzdol. In to čudovitih. Pa še gužve ni bilo. Nato pridemo do travnika, vrh Mrzlice se že lahko vidi. Tisti oddajnik. Na travniku sva zavila desno in pot je spet vodila v gozd. Nekaj časa sva še lahko vozila a kaj kmalu to ni bilo več mogoče. Rinil sem kolo. Tomaž se je še nekaj trudil in za čuda mu je nekaj časa še celo uspevalo. Potem pa sva oba raje rinila do vrha. Pot je markirana. Prišla sva na vrh in končno dobila trofejo – pir in golaž ter občutek zadovoljstva. Slikanje s kolesi na skrajnem vrhu ob oddajniku sva preskočila saj se nama ni ljubilo več riniti koles. Morda kdaj drugič.

Nazaj sva se spustila po isti poti, torej do omenjenega travnika kjer pa sva potem pot sekala kar čez travnik do makadamske ceste, ki jo lahko vidimo spodaj. Cesti sva sledila. Nekaj časa je lepa makadamska cesta potem pa kmalu postane spet gozdna in malce težje prevozna. Ampak čudovita za vožnjo. Pravzaprav ne vem točno kje sva vozila hehe. Na koncu sva prišla ven kilometer ali dva nad Matkami. Torej bi bilo zelo super, če bi našla pot, ki bi peljala dol do Homa. Potem bi lahko iz Homa peljala do Matk. To bi bilo še dodatnih spustov. Te najdeva naslednjič. Poletov čez balanco k sreči ni bilo. Bilo pa je nekajkrat kar blizu. :) Vozimo po pameti.

Super pot, zelo lepo preživet dan. Naslednjič pa na Uršljo goro. Baje je kar “gajstna”.

Nekaj statistik:

Čas: 3h:12m:50s
Dolžina: 35,42 km
Nadmorska višina: 290 m / 1143 m
Višinska razlika: 579 m ↑ / 995 m ↓
Počutje: 5
Zahtevnost: 3

Statistike in pot so tukaj.

Objavljeno v petek, maj 4th, 2012 ob 19:16

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.