Uršlja gora

18.junij.2012 | Igor

Da! Zapornica, ki se nahaja malo pod vrhom, upravičeno drži svoj sloves. Za njo se nahaja res morilski klanec. 2 km konstantnega ubijalskega klanca. Nekje malce več, nekje malce manj. Ampak vedno konkretno strmo. Res je, da tudi jaz nisem v top pripravljenosti ampak tisti, ki zvozi ta klanec v enem mahu, ta je car.

Spomnim se, ko smo s srednjo šolo šli na Uršljo goro. Visoka je 1699 m. Takrat sem bil prvič na takšni višini. Res je, v času srednje šole, pa tudi osnovne, sem bil precej ne športen tip človeka. Nič me ni zanimalo. Še najmanj pa hribi. Nisem videl poante v tem, da bi hodil v hribe. Pa tudi ljubilo se mi ni. Raje sem se preganjal na okoli, skejtal in počel bedarije. Torej, če se prav spomnim, smo štartali iz Iverečkega jezera. Do vrha smo hodili nekje 4 ure. Bil sem crknjen. A ko sem prišel na vrh me je očaralo kar sem videl. Sicer ni gorovje je pa precej visoko in je že malce tistega alpskega filinga. Razgled, pokrajina, pa tisti nizki borovci in vonj … Takrat sem si rekel, da se bom še vrnil. In sem se, kar nekajkrat. In s časom sem razvil ljubezen do gora in hribov. Nisem si pa takrat mislil, da bom kdaj gor s kolesom.

Že nekaj časa sem želel s kolesom na malce višjo destinacijo. Nekako se sučemo v konstantno istih kolesarskih destinacijah, ki so nekje v ožjem lokalnem krogu. Lepo je, če poskusiš še kaj novega. Najprej sem imel v mislih Golte, ki je baje čudovita točka za kolesarjenje. Ampak ravno na ta dan je potekalo neko tekmovanje in sem se odločil raje za Uršljo goro. Pa pojdimo spet na Koroško. Tokrat sem tudi prvič testiral svoj univerzalni nosilec za kolo, ki ga pripnem na svojega Twinga. Sicer se je izkazal kot ok, ampak sem popizdil, ko sem videl, da mi je jebeni vijak, ki je na nosilcu naredil kar globoke rise v okvir kolesa. Očitno ni prirejen za takšno geometrijo kolesa. Je bol za klasične geometrije, okrogle cevi. 54 eur, kaj za vraga pa lahko več pričakuješ. Moram priznati, da me je kar precej skrbelo kako se bo zadeva obnesla saj kolo ni ravno poceni, nosilec pa tudi ni nekakšen višek stabilnosti in, če bi nosilec popustil bi se lahko zelo slabo končalo. In kar je najhuje, povzročil bi lahko nesrečo. Konstantno sem zijal v ogledalo. Ampak se je na koncu izkazalo za zaupanja vreden nakup.

Kolega Tomaž mi je prejšnji dan sporočil, da žal ne bo mogel zraven. Z Nejcem sva bila dogovorjena, a je spal … :). Ok, drugih kandidatov ni, pa sem šel sam. Priti sem moral do kraja Čečovje. Nekje na poti sem krenil napačno in prišel na drugo pot. A nič hudega, pot je bila vseeno pravilna. Zanimivo, ko pa sem se vračal nazaj domov, sem se peljal skozi Čečovje haha. Domačina, ki je ravno delal zunaj na kmetiji sem vprašal, če je to pot do vrha Uršlje gore. Prijazno je potrdil in avto sem parkiral slab kilometer naprej, kar za cesto. Kolikor mi je znano je s kolesom možna edino ta pot, se pravi po cesti do vrha. Druge, peš poti, dvomim da so primerne za kolesarjenje. Morda se motim. Za spust so verjetno čudovite.

Torej, štartal sem proti vrhu. Mimo so konstantno vozili gasilski avtomobili in dvigovali oblake makedamskega prahu. Menda so imeli nekakšne vaje. Obljubil sem si, da tokrat ne bom divjal in bom šel lepo počasi in uživaško, saj ne poznam terena in ne vem kaj me čaka. Srčni utrip bom gnal tja do 160 bps. Občasno morda več, ko pride do konkretnih strmin. Na prvem križišču se je pojavila tabla, ki me je usmerila desno, proti Uršlji gori. Tabla za naravnost je kazala proti Iverčkem jezeru. Torej, verjetno nisem bil daleč od jezera. Ja, po naravi nisem ravno najbolj orientiran tip človeka in se precej zlahka izgubim hehe. Ura je bila nekje 11 dopoldan in sonce je pričelo neusmiljeno pribijati. K sreči je večina poti v objemu dreves, ki nudijo senco. Ko sem zavil desno se je pot nadaljevala po asfaltni cesti. Strmina je bila prav prijetna in nezahtevna. Kmalu sem prišel do smučarske koče, ki se nahaja na levi strani. Pot nadaljuje po dobri makadamski cesti. Torej, držimo se “glavne” ceste. Prispemo do parkirišča, ki se nahaja na levi strani, na desno stran kaže tabla smer Križan. Zavijemo proti Križanu. Sledi krajši spust. Kmalu pripeljemo do znamenite “rampe”. Morda si je na tej točki dobro malce spočiti. Pot nadaljujemo preko rampe v izjemno strm klanec. Pred nami je cca. 2 km zelo strmega terena, ki sem ga opisal že prej. Ko prevozimo klance nas po zadnjem zavoju na desno, na levi strani zadane pogled na oddajnik in kočo. Smo pri domu na Uršlji gori. Do samega vrha zavijemo levo in gremo do velikega križa, ki se nahaja na vrhu.

Nazaj v dolino se lahko spustimo iz različnih smeri. Tokrat sem se spustil kar po isti poti nazaj saj nisem hotel “zalutati”, pa tudi ne rad se sam spuščam po zahtevnejših peš poteh, ki jih ne poznam. Če se ti kaj zgodi, kakšen zlom … Je vedno bolje, da imaš nekoga zraven kot pa da sam obležiš nekje sredi “vukojebine”. Za idealen scenarij še brez telefona. Dober prijatelj se je tako poškodoval, ko je tekal na bližnji hrib. Spodrsnilo mu je in je z glavo udaril ob skalo. Padel je v nezavest in staknil konkreten pretres možganov. Čez nekaj časa je prišel k zavesti in se v temi zbudil sredi gozda. Po ne malo urah je popolnoma  dezorientiran pritaval do doma. K sreči se je vse končalo dobro. Posledice čuti še danes in jih bo še nekaj časa. Torej, včasih bolje previden in cel, kot predrzen in poškodovan, hrom ali mrtev.

Na Uršljo se še vrnem. Tokrat ne sam in testiram še peš poti. Za naslednjo destinacijo pa so predlogi več kot dobrodošli.

Nekaj statistik (kolikor gre zaupati Endomondu):
Čas poti:  2h:52m:44s (gor in dol)
Dolžina poti:  23.90 km
Višina:  598 m / 1753 m (očitno ne najbolj hehe)
Povprečna hitrost:  8.3 km/h

Objavljeno v ponedeljek, junij 18th, 2012 ob 19:08

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.