Špageti vesterni/Sergio Leone – navdušenje

6.marec.2011 | Igor

Ravnokar sem pogledal zadnjega izmed trilogije Dollars, delo mojstra Sergia Leonea. The Good, the Bad and the Ugly. Še enkrat. Vrstni red gre nekako takole: A Fistful of dollars, For a few dollars more, The Good, the bad and the Ugly. Ta dela so odličnega Clinta Eastwooda izstrelila v svet slavnih. Nad filmi sem zelo navdušen. Kdo bi si mislil. Italijan naredil precej debelo črto v Ameriški filmski industriji. Še posebej občudovanja vredno, da na njihovo domačo znamko. vesterni. Hollywood je Leoneu dal 200.000$ budgeta, zaloge preostalega filma, ki so ga Američani uporabljali pri snemanjih drugih filmov. Dobil je še takrat neznanega igralca Clinta Eastwooda in naredil zgodovino. Pa naj kdo reče, da italijanska kuhinja ni najboljša. Iz preprostih sestavin se sestavijo čudovite jedi. Ker nisem poseben filmski guru, imam pa jih rad, so mi italijanski filmi nova zadeva. Nekaj časa nazaj sem gledal La vita è bella in me je “spravil na kolena”. Bil sem več kot navdušen. Torej zgleda, da Italijani znajo delati filme.

Nikoli nisem bil oboževalec vesternov, vedno so mi delovali stereotipni, dolgočasni … Nisem tudi nikakršen filmski kritik zato je tole pisanje zgolj moj pogled na doživljanje videnega. Zadnjič sem gledal nek intervju z Quentinom Tarantinom (eden meni najljubših), kjer je omenil, da je veliko inspiracije dobil tudi s strani špageti vesternov, da je oboževalec filmov Sergia Leonea. Seveda je Sergio Leone kralj špageti vesternov. Na nek način je s svojim unikatnim slogom tudi začrtal nove smernice v filmski industriji. Bil inspiracija mnogim novim režiserjem. In začel me je matrat firbec. Kurc, pa dejmo probat. Smo že verjetno videli tudi kaj hujšega*. Priskrbel sem si prvega, A fistful of dollars.

Takoj sem opazil kako se vesterni Leonea razlikujejo od klasičnih Ameriških, romantičnih vesternov. Leoneov pristop je agresivnejši, krutejši, vsebuje kopico akcije, veliko večnih dialogov ali monologov. Zgodbe so lahke a zelo zanimive. Te pritegnejo. Kot bi bral 5 prijateljev, ko si bil star 10 let. Lahko prebavljivo in dobro. Super kombinacija. Zelo gledljivo. Najbolj pa me je navdušila kamera. Koti snemanja, landscape prizori, portreti. Velikokrat zajame res precej bližinski portret igralca in ga lahko spremljaš res v detajle. Trzljaji očesa kot produkt napetosti, skakanje cigare v ustah, ostri in jasni pogledi. Vsi imajo čudovite, jasne in ostre oči. Leče? :) Ko pride do napetih trenutkov je to najlepše poudarjeno. Prikaz vsakega karakterja od blizu. Malo smešni zvoki pištol, pušk dodajo svoj čar filmu. Vedno so me navdušile uvodne scene. Najbolj na primer pri filmu The Good, the Bad and the Ugly. Ko pride Angel Eyes v hišo po informacije. Odličen primer kako slika pove več kot tisoč besed. Precej časa se zgodba odvija brez kakršnegakoli govora. Nazorno se slišijo le zvoki iz okolice. Šumenje vetra, škripajoča vrata, srkanje juhe, udarjanje žlice ob krožnik, kako nož zareže skozi kruh. Vsak trzljaj se očitno sliši. Tako lahko nazorno doživiš okolje kjer se zgodba odvija. Mislim, da je s tem Leone želel ustvariti občutek, da bi se gledalec lahko vživel do te mere, da bi okolico čutil. Bolje zaznaval okolje filma. Tako je ogled filma veliko boljši. Angel Eyes precej časa samo molči in uživa strah ubogega možakarja. Z rahlim ciničnim nasmehom ga neprekinjeno ostro opazuje. Čudovito je gledati kadre kjer ni veliko govora ampak resnično slika pove vse. Res epic. :). Super všeč mi je bila vloga Tuca, ki ga je igral Eli Wallach. Nisem vedel kdo to je in sem ga zadnjič zasledil v  novem filmu Wall Street: Money never sleeps. Kot zanimivost je tudi to, da so nekaj snemali tudi na Hrvaškem, nekje pri Splitu. če se ne motim. Eastwood je seveda vedno bad ass. Super spreten z orožjem in povrh vsega še inteligenten ter prebrisan. Vedno se znajde, vedno zadane, vedno očara. V sekundi lahko z revolverjem ubije 4 može. Torej se z njim ni za zajebavati. Njegov .36 kaliberski Colt 1851 se hitro ujezi. Njegova zunanjost je v vseh treh filmih ista. Klobuk, cigara, nekakšno mehiško ogrinjalo, usnjeni škornji, zanemarjen videz a do te mere, da deluje še nekoliko privlačno in sprejemljivo, pravi moški. Vsi so tostostesronske pumpe in simbolizirajo alfa samce. In potem še … glasba. Glasba je v teh filmih zakon. Zvoki električne kitare na clean, trobente, super melodično. Takšna nekakšna surf/vestern glasba mi deluje. Še posebej soundtrack filma The Good, the Bad and the Ugly. Mislim, da tega poznamo res vsi.

*Jeepers Creepers

Objavljeno v nedelja, marec 6th, 2011 ob 18:57

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.