Epiphone Les Paul Standard

8.marec.2018 | Igor

Minilo je že kar precej časa od kar sem imel kakšen simpatičen domač DIY projektič. Zadnjega sem končal zgodaj poleti, lani, teraso. Renoviranje, šraufanje jn nasploh spraviti nekaj kar je v slabšem stanju v nekaj kar deluje potem kolikor toliko dosledno, mi je v veselje. Gibson Les Paul; lesena legenda z nekaj kovine in osnovne elektronike, ob kateri smo kot najstniki doživljali erekcije ter sanjarili kako bomo nekoč zažigali na odrih, ženske pa se nam bodo metala v naročja. To je tista kitara s katero je svet osvajal Slash, pa Jimmy Page, Randy Rhoads, tudi Bob marley in drugi. Leta so šla naprej, za nekaj časa sem na kitare malo pozabil – nikoli pa povsem. Potem me je Nuša za trideseti rojstni dan presenetila s čudovito elektro-akustično kitaro. Od takrat kar precej igram, zadnje čase pa sem obseden. Včasih tudi po cel dan, če je čas.

Ampak Les Paul je še vedno ostala želja. Ker seveda za pravo Gibsonko ni ustvarjenega prioritetnega finančnega fonda, pride v poštev Gibsonova serija Epiphone. To je tista, za navadne smrtnike, amaterje. Nekaj takšnega kot, da bi si želel nov Porsche višjega cenovnega razreda, ampak potem narediš kompromis z nekim BMW-jem, nekaj takšnega. Nekaj kar si lahko privošči tudi sosedov Jože, če bo le priden, delal nadure in tu ter tam kdaj kaj pofušal. Ampak tudi Epiphone je čudovita kitara s pestro zgodovino. Zadnjič sem tuhtal in brskal po Letgo in naletel na nekaj simpatičnih kitar. Kmalu sem klical nekoga v Dobrno; fantek je prodajal Epiphone Les Paul Standard. Ni vedel kateri model točno ima, kar je seveda dobro, imel je boljšega. Glede zagotovila kako “dobro” je ohranjena, je prišlo do malo tiste, čudne tišine, ko sva se dobila. Nekaj počenega laka, manjših prask, videlo se je , da ni bila deležna ljubezni že precej časa. In nato še, počen vrat! Ampak videl sem, da gre za Les Paul Standard, model, katerih cene se gibljejo okoli 400 evrov in več. V glavi pa kalkuliral, da se vse da popraviti za malo denarja.  Za 200 je dodal še lesen kovček.

Nabava

Ko sem doma odprl kufer in si zadevo še podrobneje ogledal, je bilo hitro jasno, da ji prejšnji lastnik ni dajal ljubezni, ki si jo zasluži. Še več, v namen prodaje je ni niti dobro očistil. Sicer ni bila v tako slabem stanju, na trupu je bila ena velika razpoka kjer je manjkal del laka, čisto do lesa. Malo pa me je zaskrbelo, ko sem odstranil strune in ugotovil, da je vrat dejansko pošteno počen.

Vrat

Internet je res zakladnica znanja, in človek se lahko pouči, ter sam loti popolnoma vsega. Za vrat sem ugotovil, da je to kr pogost pojav in da so takšne napake kar precej relativno vsakdanje. Popravilo pa tudi ni ravno grozno zahtevno n drago. Potrebujemo le dobro lepilo za les, nekaj natančnosti, “šraufcingo” ter čas. Ob straneh sem razpoko najprej razprl in jo zataknil z izvijači, tako sem lahko lepilo spravil v globino.

Po tem pa je zadevo seveda potrebno dobro stisniti in pustiti, da lepilo naredi svoje.

Drug dan sem videl, da se je čudovito izšlo. Vrat je bil ponovno fiksen, seveda pa so se poznali grdi risi in udrtine. Ker je zadaj lakirana površina je bilo potrebno zadevo brusiti v večih korakih. Površina mora biti popolnoma gladka, da ne moti pri igranju. Uporabil sem brusne papirje gradacije 400, 600, 800 in 2000. Slednjega sem čez noč pustil še v vodi, da sem lahko izvedel poleg suhega, še mokro brušenje, ki je izredno fino. Finejših gradacij nisem našel v nobeni tehnični trgovini. Nekateri v takšne namene gredo celo do gradacije 12000!

Površino sem nato obrusil z graduacijo 2000, očistil, nato pa v treh slojih pobarval s črnim glos sprejem (boljše kvalitete). Po nekaj urah je bilo suho. Nato sem s brusnim papirjem gradacije 800, rahlo obrusil premaz in odstranil robove, ki so se naredili ob barvanju. Nazadnje sem obrusil še z mokrim brusnim papirjem gradacije 2000. Rezultat je deloval zelo obetavno, še vedno pa so se seveda videli fini risi, ki jih pusti brusni papir.

Tudi to je preprosto rešljivo, če se površine lotimo s poliranjem. Nabavil sem polirno pasto 3M Extra Fine PLUS (rumen pokrovček) in z njo temeljito spoliral površino. Seveda ročno, ker nisem imel mašine. Nad rezultatom sem navdušen, vrat je kot nov.

Trup

Trup je imel kar nekaj drobnih prask kar niti ni tako dramatično, ko gre za rabljen inštrument. Na spodnjem delu trupa pa je zevala precej grda razpoka. Ker je bil del laka odtrgan do lesa, je bilo potrebno narediti nov nanos umetne mase.

Spet se je izkazalo, da je YouTube najboljši vir znanja. Takšne poškodbe se preprosto rešijo z nekaj črnila in sekundnim lepilom. Najprej sem na les previdno dodal črno tinto, ki je les obarvala. Nato sem v čisto tankih slojih nanašal sekundno lepilo dokler nisem naredil površine, ki je višja od površine preostalega dela trupa.

Nato pa ponovno brusni papir graduacij 400, 600, 800, 2000 in 2000 mokra varianta. Nanos sem zravnal z preostalim delom trupa in na koncu previdno fino obrusil, da je bilo pripravljeno na barvanje. Okolico sem zaščitil s krep papirjem, nato pa nanesel črno glos barvo v treh slojih. Na koncu pa še temeljito spoliral, da sem odstranil vse rise. Rezultat je ok. Ker ta polirna pasta dela čudeže, sem kasneje poliral kar celo kitaro in jo rešil risov.

Elektronika

Dosti sem že slišal o tako imenovanem “shildieng-u”, ki naj bi drastično izboljšal težavo s hreščanjem in šumenjem, ko kitaro priklopimo na ojačevalec. Do hreščanja pride zaradi zunanjih “motenj”, ki jih producirajo razni signali. Daljnovodi, halogenske luči, TV … dejansko vse kar je povezano z elektriko lahko povzroča motnje. Novejše kitare naj bi imele notranjost premazano s posebno prevodno barvo, ki naj bi to relativno dobro opravila. V mojem primeru tega ni bilo.

Rešitev je tako imenovana Faradejeva kletka. Celotno notranjost, kjer je elektronika, izoliramo pred zunanjimi signali. To naredimo tako, da notranjost oblečemo z prevodnim materialom. Najboljša bi bila bakrena folija, a te nisem imel pri roki., pa tudi ni je tako preprosto dobiti. Ker je aluminij tudi odličen prevodnik, ker sem ga imel ogromno pri roki in je tudi bistveno cenejši, sem ga uporabil. Seveda ne smemo pozabiti tudi na pokrov, ki mora imeti stik z folijo znotraj.

Folijo sem namestil po celotni notranjosti, tudi v luknje kjer so magneti, kar pa naj nebi imelo bistvenega vpliva. Pomembno je, da je celotna notranjost med seboj povezana in prevodna. Drugače zadeva ne funkcionira. Če je prevodna, lahko preprosto preverimo z navadnim multimetrom s katerim merimo prevodnost med posameznimi točkami. Če so se točke med seboj prevodne, pomeni, da smo naredili prav.

Pomembno je tudi, da ozemljimo potenciometre. Ker je lotanje na aluminijasto folijo skoraj nemogoče, še manj pam učinkovito, sem dodal vijak, ki sem ga spravil v stik s folijo in nanj zalotal še povezavo s potenciometri.

Finese

Vse se je izšlo čudovito. Kitaro je bilo potrebno še pravilno nastaviti. Najprej sem preveril vse prečke ali so kje neskladne in bi lahko povzročale brenčanje strun. Nekaj jih je bilo neskladnih, te sem rahlo opilil s fino pilo in spoliral s papirjem gradaije 2000. Celoten fretboard sem navlažil z orehovim oljem, ki se je izkazal za zelo dobro alternativo. Preveril sem še skrivljenost vratu in ga ustrezno nastavil. Nato namestil strune in še enkrat nastavil vrat. Nazadnje sem nastavil še intonacijo. Kitara je kot nova, izredno lepo se igra. Kar me je močno razveselilo je bil test, ko sem jo priklopil na ojačevalec. Pred leti sem bil navajen groznega brenčanja, tukaj pa … tišina! Magneti so super, kitara ima odličen zvok, jih bom pa morda s časom nadomestil s kakšnimi višjega razreda. Z rezultatom sem izjemno zadovljen! Definitivno čudovit DIY projektič za te turobne zimske dni, ko se človek nima kam dati.

Objavljeno v četrtek, marec 8th, 2018 ob 09:00

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.