Ob 6.00 mi je javil, da bo malce zamudil. Če sem iskren, nisem bil jezen, še manj pa me je motilohudo. Ležal sem v svoji topli, udobni postelji. Še vedno zaspan do konca. Želel bi, da bi zamudil še več. In sva odšla. Lepo počasi proti Benetkam. Še nikoli nisem bil tam. Še več, nikoli nisem bil v Italiji. Vem, smešno.

Kolo sem skrbno zapakiral v kartonasto škatlo, ki so mi jo šenkali fantje pri BL šport. Odstranil zadnji menjalnik, znižal sedež in balanco. Odstraniti sem moral obe gume. Pedala sem obrnil navznoter. Pasalo je. Ugotavljal sem, da imam kar precej prtljage in, da bo lahko sranje, če imam vse pri sebi. Tako sem kolo ovil s spalko in v škatlo dodal se nekaj drugih stvari.

EasyJet me je malce skrbel saj sem o njem prebral kar nekaj sranja. Sesuta roba, neprijazno osebje itd. V dveh letalskih letih, ki sva jih naredila, nisva neka posebnih komplikacij razen to, da so.Tomažu vzeli ključ za pedala in lepilo, če se ne motim. Nič večje škode. V Benetkah so bli kul. V Parizu pa je bila druga pesem. Zateženi, malenkostni do konca. Menili niso vzeli nič. EasyJet je poceni in ok za ta denar. V Parizu so mu hoteli vzeti se set orodja za kolo, ker naj bi to bilo potencialno morilsko orožje. Kasneje sva jih prepričala, da lahko orodje dodana k kolesu. Brez orodja bi bila v velikih težavah. Že prvi dan ob prihodu. Prav tako sem že v Benetkah gotovil, da sem doma pozabil kolesarska sončna očala in spominske SD kartice za fotoaparat. Pizderija.

Ko sva prispela v Biarritz je bilo nekaj problemov z kolesom a sva uredila. Na letališču sva spoznala Kate in še dva škota, Johna in še enega katerega imena se ne spomnim. Našli mo hostel in prenočili.

Zjutraj po zajtrku sva se odpravila na pot. Iz Biarritza do Iruna in tja do San Sebastijana. Vsega skupaj nekaj manj kot 80 km. Bilo je konkretno hribovito. Za piko na i je bilo še pretežno deževno, oblačno in vetrovno. Pa saj sva vedela, da bo prve 3 dni najtežje. Ne vem kako je lahko kobstanno hrib, ko pa so tako mali grički. Kakorkoli, narava je precej podobna naši v Sloveniji. Razen oceana seveda. Od Iruna so San Sebastijana se odpira nekaj zares spektakularnih panoram. San Sebastian je ogromno mesto in sva precej časa iskala. Na koncu sva ga hvala bogu našla. Skuhala sa si večerjo, spila pivo in spat. Sobo sva delilaz nemškim popotnikom Valentinom. Zelo zanimiva oseba. Drugače nas je v sobi bilo približno ducat.

Zares je zanimivo spoznavati vsak dan nove ljudi in poslušati njihove zgodbe. Večinoma gre za popotnike, surferje in kolesarje tako, da zgodb ne manjka. Vrhunec turistične špice je končan, tako da ni gužve. Življenje tu je precej sproščeno in uživaško. Opazi se močan surferski vpliv. “Take it easy” mentaliteta :).

Danes se odpravlava na precej zahtvno in hribovito pot proti Gernika-Luno. Danes bo dolg in naporen dan. Ko bova enkrat prečkala Bilbao – kar predvidevam, da jutri – se bo teren nekoliko umiril.

Trenutno sedim v kafiču na obali, pazim na kolesa in prtljago med tem, ko Tomaž išče Slovenski srferski kamp. Vedno je želel segati. Naj mu bo hehe. :)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja