Zjutraj me je zbudilo glasno bučanje vetra, ki je razgrajal zunaj. Raje sem zaspal nazaj. Vedel sem, da to ne pomeni nič dobrega. Do sedaj sva zares imela veliko srečo kar se vremena tiče saj nisva imela večjih težav z vetrom in dežjem. Razen prvi dan, ko je nekaj malega deževalo. Kar je pravzaprav čudno saj je zelo nestabilno in spremenljivo vreme značilno za ta predel Španije. No, očitno se je tudi to moralo zgoditi.

Zbudila sva se in spet sem začutil srbeje po rokah in nogah. Kdo ve kakšnega vraga sem staknil v tistem prekletem hotelu v Ribaderu. Na prstih sem zasledil spet manjše izpuščaje, ki so srbeli kot sam hudič. Bo že. Malo bepantena pa bo mimo. Spet kot vsak dan, skromen zajtrk, pospraviti prtljago, umivanje in marš na kolo. Danes greva proti koncu poti El Camino del Norte, mestu Santiago de Compostela. Oddaljeno je 103 kilometre. Do tja nimam več nekih informacij o terenu.

Zunaj je delno sijalo sonce in pihalo izredno je močno. Tako močno, da je kolo med vožnjo prestavljalo. Imela sva stranski veter. Kmalu se je veter obrnil in nama pričel nabijati v glavo. Pedala so postala težja, menjalnika sta škljocala v lažjo prestavo. In spet neskončno dolga cesta N-540 in kasneje N-547. Seveda klanci obvezni. Močan veter proti nama, ulilo se je kot iz škafa in klanci. Narediti morava nekje 70 kilometrov. Za posladek mi je crknil še števec. Prtljago sem imel spet zaščiteno s smetišno vrečko. Ne morem prehvaliti smetišnih vrečk haha. Dan bo očitno zajeban. Volja kmalu upade saj v takšnih razmerah in ni prave motivacije.  Ampak seveda nimava več izbire. Potem sma manjši del peljala po El Camino poti, ki poteka “cik-cak” ob glavni cesti. Bilo je ogromno popotnikov. Zares je impresiven prizor, ko vidiš nekje 70 let staro zeničko kako utrujena z ogromnim nahrbtnikom hodi proti cilju. Dobiš voljo nazaj :).

Vmes sma se ustavila v neki polomljeni avtobusni postaji in tam jedla. Vsak pol bagete, nekaj suhih sliv in malo meda. Nato dalje. Gonim v klanec in je veter proti meni, se spustim in je veter proti meni tako, da me skoraj ustavi čeprav se spuščam precej strmo. Popizdiš! Tomaža je manj motil veter, mene pa dež. Na sebi sva imela palerine, ki so se napihnile kot jadra, da je še dodatno zaviralo. Noge v čevljih so plavale. Zadala sva si cilj, da po 60 km, pričneva z iskanjem prenočišča saj kampiranje v takšnih razmerah ni dobro. Pa še premočeno imava vse. Res upam, da se do jutri vse posuši.

Prišla sva v večjo vas kjer sva našla albergue, ki je zares poceni. 10 eur za nočitev, za enega. Seveda pa sobo deliš s približno 40 ljudmi, tako da se danes pripravljam na naval najrazličnejših zvokov. Nekateri so zares bogi. Hodijo že skoraj mesec dni. Noge imajo nečloveške. Videl sem prizor kako je punca svojemu fantu z inekcijo oskrbovala ogromen krvav žulj. Potem pa še sebi. V spalnem delu je mir in tišina saj so ljudje izčrpani. Respect tistim, ki ga pehodijo.

Topel tuš je tako pasal, da sploh ne morem opisati. Topla voda! Najboljše tuširanje ever! In zraven je še
manjša okrepčevalnica, ki ima menije za popotnike. 5 eur za špagete in jajca. 2,60 za hamburger. Pojedla sva vsak veliko porcijo in še hamburger, dva piva in vrečko sončničnih semen. Kako je pasalo! Končno nekaj konkretnejšega. Mislim, da bova šla še nazaj in še jedla. Zares sva bila sestradana hehe. Jutri pa se že veselim prihoda v Santiago. Kljub dežju. Malce še potrpima pa bo konec. Potem pa dva dni plaže in surfanja. Od četrtka dalje bo baje sončno.

In napovedi za naslednje dni so iste kot je bilo danes. Vsaj do četrtka. Tako, da Fisterre verjetno ne bova obiskala saj nima smisla. Ni volje in ne poante biti tam ob takšnem vremenu. Jutri prideva v Santiago in potem goniva naprej proti La Coruñi. Tudi tam bo vreme do kurac. Do četrtka. Upam, da nama uspe surfati. Torej vožnje imava še nekje za dva dni. Slik danes ni veliko saj sem po poti imel več dela z popizdevanjem hehe.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja