Zbudila sva se v precejšnji vlagi. Jutranja rosa nama je pošteno navlažla prtljago čeprav sva jo imela v šotoru. Kasneje se je to poznalo pri kolesarjenju saj je dodalo nekaj teže. Spala sva brez težav. Sem že kdaj omenil, da me je zelo strah pajkov? No, strah me je pajkov. Odkar pomnim. Zvečer jih nisem opazil, jutranja rosa pa je razkrila vso njihovo veličino na travniku. Pajek do pajka. Oni barvni, veliki. Sršenji pajki, če se e motim. Me je kar malo stisnilo. Ampak ok, v šotor tako ne morejo. Na drevesu sva sušila najino prtljago in se spravila k zajtrku. Polovica banane, pomaranča, dve male čokolade in vitaminska tableta.

Nova destinacija je Bilbao. Veliko mesto. Kmalu naju spet preseneti neskončen prelaz, ki je precej prometen. A piko na i je potrebno prečkati še tunel. Noge so še kar nekoliko utrujene in zahvaljujoč magneziju ne pride do krčenja. Peklo je kot sto mater :). Prišla sa na vrh prelaza kjer sva se malce ustavila, da bi načrtovala kako dalje. Do naju pristopi prijazen domačin in v ekstremno primitivni in polomljeni angleščini pridemo na isto raven. Njegova prijaznost naju je presenetila. Odšel je po karto in GPS, da bi nama pokazal kako naprej do mesta Gernika-Lumo. Pokazal nama je manj prometno pot, ji pelje čez hribe. Obljubil je, da ni velikih klancov.

Peljala sva po čudoviti podeželjski poti, ki je nadvse spominjala na naše kraje. Zelo me je spominjala na Savinjsko dolino. Cesta je bila nekaj časa asfaltirana, potem pa betonska. Prišla sa v neko križišče in kar nekaj časa in poskusov sva rabila, da sva našla pravo pot. Strmo navzdol. Juhu!

In potem spet. Neskončen prelaz navzgor. V nogah sva zopet imela že precej kilometrov. Se nekaj jih je bilo zgrešenih, ko sva iskala pravilno pot. Po kar nekaj napora sva prispela v Gernika-Lumo. Našla abc hostel ampak je stal 20 eur na nočitev. Sva sklenila, da bova raje privarčevala nekaj denarja in bova zopet kampirala.

Ker sva bila v mestu ni ravno najraje najti primernega kraja za divji kamp. Torej sva šla malo iz mesta. Spet v hribe seveda. Gonila sva in gonila a nikjer primernega kraja. In nato nazaj v dolino. Ni bilo druge kot, da poskusiva še v drugo smer. V smer proti Bilbau. Spet prelaz. Proti mestecu Errigoiti. Nikjer primernega prostora za kamp. Tomaž je šel malo naprej saj je postajal že mrak, mene pa je močno bolelo koleno. Našel je primeren kraj. Postavila sva kamp. Sonce me je konkretno nakurilo kar se lahko vidi po kotrastu na mojih rokah in nogah. Hvala bogu sem kupil kremo za sončenje in se namazal.

Sedaj že drugi dan brez tuša. In to močno prešvicana in smrdljiva. Pa saj se posuši hehe. Malce pogledam naokoli in zopet nešteto pajkov. Tokrat pravih pošasti. Imela sva skromno večerjo. Imela sva tudi steklenico ruma. Ob počasnem srkanju so se sredi pašnika razvile debate o vesolju, smislu in obstoju. Prijeten večer. V Bilbao pa bova prišla že jutri. Zaspala sva kot ubita.

P.S: zemljevida še sedaj nisva uspela kupiti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja