El Camino del Norte – 4 dan

18.september.2012 | Igor

Zbudiva se v smrdljivem šotoru. Ura je bila nekje 9. Zopet je bilo zelo vlažno in hladno, kljub soncu. Kazalo je, da bo čudovit dan. Danes greva proti mestu Bilbao. Precej ogromno in zelo lepo ter zanimivo mesto. Ima nekaj zares impresivnih arhitekturnih dosežkov.

Spakirala sva in se spustila v dolino saj sva bila precej visoko v hribih. Kako čudovito se je bilo spuščati. Spust je bil dolg nekje 10 kilometrov potem pa pretežna ravnina in spet spust. Kmalu spet manjši prelaz. Da bi se izognila izjemno prometni hitri cesti, ki pelje v Bilbao, sva morala malce improvizirati. Morala sva preko mesta Mungia. Tako je bila cesta večinoma znosna. Vmes je bil en manjši prelaz. Ni bilo krize. Kmalu sva prišla na hitro cesto in prispela v Bilbao. Bila sva navdušena.

Ker je bilo ogromno za videti sva se odlocila, da tu prespima čeprav bi morala narediti še eno etapo. Načrtovala sva, da bova naslednji dan šla potem z vlakom do naslednjega mesta Santander. Tako bova pridobila tudi nekaj na času. Ker je na poti velikokrat monotono je škoda spustiti takšne bisere.

Spet sva bila izgubljena in nisva našla hostla. Nekaj časa sva tavala po mesu. Ko sva poskusila odpreti zaklenjena vrata informacij, je do naju pristopil prijazen taksist, ki je očitno videl, da sva izgubljena. Dal nama je karto mesta in navodila. Našla sva poceni hostel.

Občutka, kako se paše stuširati, ko si tako zanemarjen skoraj ni moč opisati z besedami. Oprala sva še najina oblacila in dala polniti vse baterije. Nato sva šla iskat hrano. Bila je nedelja zato je bilo malce problema z trgovinami saj je bila večina zaprta. Našla sva eno Kitajsko trgovinico in kupila največji kink v najinem življenju. Naj bi bili pripravljeni makaroni, ki jih samo pogreješ v mikro valovni pečici. Obup. Sva mogla malce zaliti z rumom, da se je želodec pomiril. In zgodilo se je še nekaj ne predstavljivega. Tomaž je odprl svoj Facebook račun. Skoraj nisem moral verjeti zato sem dokumentiral. Presenetljivo je zato, ker je bil eden največjih nasprotnikov. No, sedaj ga najdete tudi tam hehe.

Počasi sva srkala rum in načrtovala pot za naprej. Bližal se je večer. Odločila sva se, da greva malce raziskovati mesto. S podzemno sva se odpeljala v center. Bilbao je čudovito in živo mesto. Polno življenja. Žal mi je vmes zmanjkalo baterije tako, da nisem mogel poslikati veliko. Slike dodam še naknadno. Najprej sva verjetno izgledala malce izgubljeno saj sva bolj vaška tipa. Bilo je malce nerodnosti a sva se kar hitro znašla.

V najlepšem delu mesta se je na terasi gostilnice odvijal jazz koncert. Srkala sva pivo in uživala v glasbi. Čudovito. Postal sem malce melanholičen in zaželel sem si bližine moje drage. Malce sva še postopala po mesu in se z metrojem vrnila v hostel. Spila sva še preostanek ruma in krmljala.

Zaspati je bila cela pizderija, saj je bila soba polna ljudi. In nekdo se je zares močno namazal z tigrovo kremo. To je tista, ki peče ja. Za povrh so zaprli še okna, da je bilo notri kot v savni. Nekdo je rahlo smrčal. Spomnil sem se, da mi je prijatelj Dalibor zrihtal čepe za ušesa. Nisem jih našel, ker so vsi spali in nisem želel rogoviliti po prtljagi. Ob poslušanju Smolarja sem potem končno zaspal.

Jutri se malce raziskujeva mesto, nato pa na vlak do Santanderja. Veselim se že ponovnega snidenja z morjem.

P.S: Zemljevida še sedaj nisva uspela kupiti.

1 komentarjev

  1. Klemen pravi:

    To deli, ampak zemljevid pa le kupta, da ne bota več delala kilometrov v prazno! Velik sreče še naprej.

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.