Spal sem bolj slabo. Kot sem že omenil, je eden od sotrpinov močno pretiraval s tigrovo mastjo (tista pekoča krema). Tudi nekaj smrčanja je bilo zaznati. Ampak ok, glavno je, da sem sploh zaspal.

Zajtrk je bil precej obilen. Ker sva prej dva dni samo na črno kampirala in bila precej bogo preskrbljena, sva si za zajtrk privoščila. Zastonj je. Toast in marmelada. Pa kava in pomarančni sok. Like a boss. Bilbao je bil zares fajn in bi še ostala, če bi lahko. Že tako ali tako sva morala na vlak, da nadoknadima izgubljeno. Z vlakom sva šla samo do Santanderja.

Spakirala sva in se odpravila v mesto. Po mestu sva dirkala, kot da imava kraj že v malem prstu. Seveda pa sva spet delala nepotrebne kilometre, ko sva lutala. Prišla sva do železniške postaje. Jaz sem čuval kolesa in prtljago, Tomaž pa je šel na informacije na železniški postaji. V nekje 20 minutah je odgovoril, da ne bo nič, saj očitno nočejo delati. Odprto je bilo a nobenega nikjer. Prejšnjo noč sem nekje zasledil, da kolesa ne moreš s seboj vzeti na vsak vlak. FEVE vlak sva potrebovala. Železniška pa je ena. In sva šla v iskanje. Prevozila sva vso mesto in čudne zakotne ulice. Spet nepotrebni kilometri. Na koncu sva ugotovila, da je FEVE bil skos poleg naju, 20 metrov stran. Z malce glupim priokusom sva bila vseeno vesela, da sva našla. Prideva do blagajne, ko ugotovim, da nimam torbe. V torbi je vse kar ti je na potovanju svetega. Osebna, denar, zdravstvena … Na hitro pomislim in se spomnim kje sem jo pustil. Stekel sem do železniške postaje in, ko sem jo zagledal mi ne zastalo srce. Še vedno je bila tam. Kakšna sreča.

Kupiva karte in igrava šnops med tem, ko čakava. Nenadoma se iz spodnjega nadstropja zasliši nešteto besnih glasov in piščalk. Bili so stavkajoči. Očitno železnice štrajkajo. Ah nič za to. Vlak naju je na koncu pobral in že sva bila na poti. Veliko je bilo el Caminovcev. Nekaj jih je bilo celo s psi. In na enkrat nama sprevodnik v hitri španščini začne nekaj razlagati. Seveda ga nisva razumela niti besede. Potem nama je neka gospa prevajala v angleščino. “Vlak se bo ustavil 5 postaj pred Santanderjem …”. Kako pa bo dalje? Menda z avtobusi. Ali boma lahko spravila gor kolesa? “menda”. Ko smo šli dol v neki mali vasici sva spoznala dva brezdoma “popotnika”. Prava potepuha. Bila sta nekje najinih let. Eden je na poti že 8 on drugi 12 let. Prepotovala sta že skoraj cel svet. Vmes opravljata priložnostna dela.

Prišel je avtobus. Ni bil ravno v dobrem stanju ampak ni čas za jamranje. Samo, da je. Sva že razmisljala, da bi naprej raje kar gonila. Kolesa sva razstavila in šla na avtobus poln domačinov. Navihane smrklje so se nama smejale in s svetlobno hitrostjo nekaj blebetale v španščini. Lepo se je delati norca, ko pa te drug nič ne razume hehe. Seveda je stvar potekala tudi kontra.

Voznica je pričela dajati vtis, da ne pozna poti saj je dostikrat avtobus ustavila in spreminjala smer. Nato smo le prišli do Santanderja. V mestu sva sredi pločnika sestavila kolesi in pričela iskati hostel. Za kampiranje sva bila preveč v mestu. Naredila sva precej kilometrov, ko sva se po mestu drkarila gor in dol, da bi našla hostel. Nato srečava se dva mlada el Camino popotnika. Prijazna sta bila toliko, da sta naju pospremila do enega od hostlov. Ta ni bil ok saj so bile komplikacije glede koles. Spet sva lutala. Šla sva iskati srečo ba informacije kjer ponovno srečava Dave-a. Prijazen Irec s katerim sva se srečala že prvi dan. Arhitekt, ki trenira rugby. Zanimiva persona. Rdeči lasje in bela koža. Skoraj stereotipno. Na poti je bil sam. Potoval bo do Lizbone. Ker je v teh krajih tudi zato, da si ogleda arhitekturo je bilo še dodatno zanimivo saj je očitno imel.naštudirano kaj je vredno videti. Seveda sva mu sledila. No, tudi on je iskal hostel. Našli smo nekaj v centru mesta.16 eur na glavo. Prenočišče je bilo kar v bloku pri neki starejši gospe, ki je nudila prenočišča.

Konkretna francoska postelja, super kopalnica. Vse, samo štedilnika in zajtrka ne. Tusiranje je spet bilo božansko. Dobra naložba.

Zvečer smo šli v mesto. V lov na hrano in pivo. Zavili smo v pizzerijo in za 8 eur dobili zares žalosten prizor. To kar je pri nas mini pizza je bila tam velika. Se zgodi. Kupili smo 6 pack španskega piva in prehodili mesto ter čvekali. Zanimivo je čvekati s tujci.

Santander je zares čudovito mesto. Obalni del daje obcutek, da gre za priljubljeno letovišče Špancev. Center mesta je čudovit in zelo živahen. Nešteto kafičev in takšnih ter drugačnih restavracij. Tudi infrastruktura mesta je čudovita. Videti je mogoče nekaj zares lepih zgradb. Super se je tudi sprehajati po nešteto ulicah, ki so žive tudi ob večernih urah. Seveda ima tudi zelo ocitno bogati del mesta, ki se nahaja na vzhodni strani, na bolj obalnem delu. Tam kar mrgoli razkošnih vil.

Počasi smo se spravili v posteljo saj je drug dan nov podvig pred nama ura pa je bila že pozna. Počasi se bova morala spraviti do Gijona. Do tja je pa še kar nekaj kilometrov.

P.S: še vedno nama ni uspelo najti plina.