Na Komni sem bil nazadnje nekje leta 2012. Lažem, bilo je 2011. Takrat smo skupaj z Alešem in Tomažem planirali daljši izlet, katerega pot bi peljala po eni izmed mnogih sledi prve svetovne vojne, Soške fronte. Najbolj mi je v spominu ostala slikovita pokrajina, polna raznih ostankov, ki jih je kruta vojna pustila za seboj. Zdaj vzbujajo čudne občutke spoštovanja in mogoče celo pomilovanja, ko pomisliš, da so se nekoč možje v teh razmerah borili. In to tudi pozimi. Prestajali so nečloveške napore. Takrat smo prvi dan prespali na Komni in potem preko Krnskega jezera osvojili še Krn. V spominu ostaja tudi blazno dolgočasno in duhamorno plazenje iz Krna v dolino. Ko so noge bile že konkretno utrujene, sonce pa je pripekalo. Ampak kakorkoli, tisto je bil  eden lepših izletov.

Tuhtal sem kam bi šli za vikend. Skoraj vsak konec tedna skočimo na kakšen hrib, če se le da. Porodila se je ideja o Bohinjskem jezeru. Zadnje dni je prekleto vroče, na morju je peklensko in nabasano turistov. Bohinjsko jezero je osvežujoče in lepo. Spomnil sem se Doma na Komni, ki bi ga lahko vključili v lep izlet. Tudi tega, da je celotna pot v zavetju sence, ker poteka skozi gozd, kar je super, če gre zraven še otrok. Letos smo blagoslovljeni z nenehnimi nevihtami, kar je za hribovit svet še posebej nezaželeno, če planiraš izlet. To soboto pa je bila napoved odlična.

Izhodišč je več, tokrat sem šel drugič, spet po isti poti, ki se prične iz pred Koče pri Savici. Največ zato, ker sem vedel, da celotna pot poteka v senci in ni vročine. V času sezone boste morali za parkiranje pri Koči pri Savici seveda plačati, kot povsod drugje v času turistične sezone. Pot izpred Koče pri Savici se hitro loči in poteka po lepo urejeni mulatjeri, ki so jo zgradili v času prve svetovne vojne. Tabla nam sporoči, da nas do vrha čaka nekje dve uri in pol hoda.

Strmina je precej zmerna, tu in tam malo stisne. Z Nežo na hrbtu, fotoaparatom in vodo v nahrbtniku, nisem imel nobenih težav v smislu utrujenosti. Vsaka od serpentin po mulatjeri je označena in skupaj jih je 48. Mislil sem, da jih je 48 do vrha a ni tako.. Od tu naprej je še kakšno uro hoje.

V kolikor radi planinarite in imate majhnega otroka, ki še ne zmore sam, toplo priporočam nahrbtnik Deuter Kid Comfort. Izredno kvalitetno narejen in udoben nahrbtnik. Tako za nosača, kot za otroka. Tudi veliko prostora za ostalo prtljago ima.

Po nekoliko bolj razgibani poti pridemo do ravnejšega dela poti in levo se odpre pogled na dom. Nisem vedel, da gre za eno najbolj obiskanih slovenskih planinskih postojank. Menda zato, ker se nahaja na križpotju večjih planinskih poti.

Od tod je še kakšnih dvejset minut do vrha. Do doma smo potrebovali nekje dve uri in 15 minut. Ženske so pojedle palačinke, jaz sem spil pivo. Največji nasmeh pa mi je na obraz narisal pogled na pos terminal. V dolini sem pozabil dvigniti denar in sem s seboj imel ravno za palačinke. Ker imajo pos terminal – kar je precej velika redkost v hribih – mi ni bilo potrebno biti skromen.

Vedno me boli, ko vidim, kako lepe fotografije bi lahko človek ujel, ko bi se mi le delo nekoč zbuditi tako zgodaj, da bi na lokaciji bil s sončnim vzhodom. Ta daje najlepšo svetlobo za fotografiranje pokrajin. No, pa tudi sončni zahod. Z vzhodom mi do danes še ni uspelo. Fotografiranje sredi dneva pa rodi slabe rezultate. Prekurjene fotografije, grde kontraste, grobe barve, meglice …

Pot navzdol je bila kot vedno, duhomorna. Po teh serpentinah hitro postane tečno in se vleče. Gor je veliko bolje. Pogovarjala sva se o tem kako epsko bo, ko se po naporu vržemo v Bohinjsko jezero. Še več, doma sem prejšnji dan pripravil še vse kar potrebuješ za dober prigrizek ob epskem jezeru. Nekaj dobrega Kraškega pršuta, nekaj vrst sira, sušene paradižnike z baziliko, nekaj kruha. Veliko bolje to, kot sedeti v kakšni zanikrni hotelski gostilni, ki za mastne denarje prodaja drek v smislu ogabnega raguja z razkuhanimi testeninami ali pa kitast dunajski zrezek. Ko gre za hrano, sem hitro tečen.

Kopanje v Bohinjskem jezeru pa mi vsako leto znova vrine isto misel v glavo: »Zakaj hudiča bi človek moral riti na morje? V gužvo, neznosno vročino, neskončne vrste turistov, vonja slabega fast fooda ter skurjenega jedilnega olja v katerem se peče že tisoča porcija krompirja …, ko pa si lahko tukaj.« Neža je uživala na polno.

Prekleto lep vikend je bil, čudovito izkoriščen čas. Drugi dan, ko sem se zbudil, pa sem tudi v ramenih in nogah nekoliko občutil vso to nošenje otroka in ostale robe.

In seveda zdaj to objavljam s tedenskim zamikom, kot večkrat. Prej se mi ni dalo. No, to je bilo prejšnji teden.