Mala Ojstrica

13.junij.2017 | Igor

»A velika tudi obstaja?« je Nejc začudeno vprašal dva mimoidoča planinca s hitrim tempom in ju spravil v nekaj kar bi lahko bil blažji krohot. Tokrat sem drugi vikend zapored obiskal nov vrh in kot kakšen otrok, pridobil dva nova žiga v mojo malo planinsko knjižico. Jebi ga, česar nisi izživel v otroštvu, zakaj ne sedaj hehe. Kolikor sem opazil, niti ni toliko bizarno, da odrasel človek polni planinsko knjižico. Malo sem se tudi naveličal vedno znova obiskovati lokalne hribe in je tovrstna popestritev več kot dobrodošla. Tudi motiviranost je bistveno večja.

Ker ne želiš, da bi nekomu, ki ne hodi veliko, pokvaril potencialno veselje do hribolazenja in bi se mu to, ob svinjskem naporu zagabilo, je dobro izbrati lažje, lepe in človeku prijazne vzpone. Tokrat sem izbral Malo Ojstrico za katero sem bebavo spoznal, da se nahaja tik pod Veliko Ojstrico. Ker tokrat ni bilo kandidatov, bi šel tudi sam, a je v izlet – na veliko presenečenje – privolil Nejc. Še več; ob šestih zjutraj je bil pri meni, pripravljen in spočit! Upam, da se nas časom nabere čimvečja ekipa. Tudi tokrat je bilo vreme popolno.

Izbral sem pot Planina Podvežak – Mala Ojstrica. In če peljete na izlet nekoga, ki še ni veliko hodil, je to odlična izbira. Startna točka se nahaja na nekje 1500 metrih, vrh pa je na 2017 metrov nadmorske višine – šele zdajle opazil, da 2017. O Korošici sem že slišal, da je epsko lepa in da so razgledi dah jemajoči. Kamniško Savinjskih Alp sem se skoraj malo otepal, ampak sedaj vidim, da so čudovite, razgibane in vse prej kot dolgočasne. Do planine Podvežak se peljemo skozi Luče do Podvolovjeka in nato pri oznaki ceste med 11 in 11,5 km, zavijemo desno. Začetek je asfaltiran in lepo urejen, kmalu pa zaviješ na makadam, ki je precej razdrapan in nekajkrat me je za avto malo zaskrbelo. Za mano se je nabrala konkretna kolona vozil.

Cesta je mogoče res dokaj neugodna za osebni avto, še posebej za staro jajco, je pa zato pot zelo pestra. Vedno se bojim vračanja po ozkih, izpostavljenih cestah, ki desno mejijo v prepad. Srečanje z drugim avtomobilom, ali še huje, tovornjakom, mi močno nabije pulz, ko se je potrebno izmikati eden drugemu.

Malo naprej se nahaja parkirišče, ki bo na kakšen lep dan v vikendu, po vsej verjetnosti nabito polno. Tudi tokrat je bilo tako. Avto se lahko parkira na manjšem parkirišču, ki se nahaja malo nazaj. Ko prispemo na glavno parkirišče, pot nadaljujemo v smeri Koroščice.

Po krajšem vzponu po cesti, čez malo gozda in po travniku, prispemo do koče Podvežak od koder se pot pravzaprav prične. Startamo torej iz 1564 metrov nadmorske višine.

Prebral sem, da je pot lahka, presenetilo pa me je kolikšen del je pravzaprav ravninska, oziroma zelo blagih in kratkih vzponov. Vsaj v začetnem delu. Tudi spuščanja je kar nekaj. Od spodnjega travnika naprej, pa se prične vzpenjati.

Narava tod okoli je naravnost čudovita, ob lepem vremenu je kot iz razglednice. Seveda sem prisotnim tudi tokrat žrl živce s svojim fotoaparatom. Tod očitno ni veliko imbecilov saj  tudi tokrat ni bilo videti smeti.

Na poti sva srečala žensko hitrega tempa, ki se je odpravljala na … ne spomnim se točno na kateri vrh :). Je pa to vrh v ozadju spodnje slike. Po narečju je bilo hitro jasno, da ni od daleč, malo za tem pa sva izvedela, da je iz Luč; še malo za tem pa, da se dejansko poznamo čeprav se prvič vidimo; še malo za tem pa, da je bila dober mesec nazaj na pogrebu moje stare mame in, da je zelo dobra prijateljica moje sestrične. Mali svet …

Med drugim me je za ta izlet prepričal tudi spodnji razgled, ki sem ga teden dni prej videl na eni od fotografij. Vrh v oblakih je Ojstrica. Sigurno bi se bilo lepo vrniti, mogoče celo prespati v Kocbekovem domu na Korošici in se pred sončnim vzhodom pripraviti na fotografiranje epskih landscape-ov.

Pot še vedno poteka relativno velik del ravninsko in ni nikakor naporna. In potem se pred nama pojavi tale razgled spodaj, ki me je vrgel na rit. Levo je Lučki Dedec, spodaj v dolini je Kocbekov dom, skrajno desno v oblakih pa Ojstrica. Če si ljubitelj narave, potem te takšen pogled prevzame. Ogromni gorski travniki, modro nebo z oblaki, pestro vibrantno gorovje na obeh straneh, male sence oblakov, ki rišejo sledi v travnike … treba je videti v živo.

Za Malo Ojstrico se tukaj zavije desno. Po nekje dvajsetih minutah hoje pa boste dosegli vrh. Tisti, ki se bojijo višine, ni dobro, da se preveč približujejo pogledom desno od spodnjega grebena. Spet spektakularni prepadi.

Da ste dosegli vrh Male Ojstrice, vas bo opomnila miniaturna maketa Aljaževega stolpa, ki deluje skoraj malo komično.

Seveda sva šla še do Kocbekovega doma, na pivo in pa po prekleti štempelj za mojo planinsko knjižico. Ob štempljanju niti nisem dobil občutka, da sem čudak in nihče ni gledal s pomilovanjem :). Štrudla niso imeli, so pa imeli mrzel pir. Če še kar prekipevate od energije, spodaj se nahaja tudi manjše fuzbal igrišče.

Tabla pri domu kaže, da je nazaj do planine Podvežak tri ure hoje. Mislim, da nama je vzelo nekje dve. Vedno znova pa me preseneča koliko bolj naporna in mučna mi je pot nazaj v dolino. Celotna pot (nekje 5 ur?) je potekala v konstantni zajebanciji in smehu. Režanje tod ne bo zahtevno, ker vam strmine pustijo dihati. Zelo lepo preživet dan. Tisti, ki še niste bili, tole pot sigurno priporočam. Ni težka, je pa prekleto lepa in pestra! Kamniško Savinjskih Alp se bom letos lotil kolikor se bo le dalo. Na prioritetnem mestu je sigurno Ojstrica – da ne bom govoril, da sem bil le na mali.

Tokrat se nazaj grede ni bilo potrebno nobenemu izmikati, k sreči.

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.