Ob Nadiži

9.avgust.2016 | Igor

Prejšnji teden je bil kar konkretno stresen in že v ponedeljek sem vedel, da potrebujem vikend relaksacijo, malo izključiti možgane. Teden prej sem bil na morju in vedno bolj opažam, da morje preprosto ni pisano meni na kožo. Veliko lepše se počutim v hribih, gorah, ob čudovitih jezerih in rekah. Brez veliko razmišljanja je bila destinacija jasna, Posočje, spet. Če bo šlo tako naprej, se zna zgoditi, da nekoč tam tudi ostanem :). Tokrat sva šla s sestro Jano na krajši kolesarski oddih. Dobre tri tedne nazaj sem spoznal, da sem letos vse prej kot v dobri kolesarski kondiciji, zato si nisem delal utvar in iskal nekih visoko letečih ciljev. Pa tudi Jana je na precej podobnem. Na spletu sem hitro pobrskal in našel tole. Lažja kolesarska tura s štartom v Kobaridu, ki nas pelje ob Nadiži, tja do najzahodnejše slovenske vasi Robidišče.

Pot je kar razgibana, dominira v veliki večini asfaltna podlaga. Nikakor pa ni dolgočasna. Menim, da jo zmore vsak, ki vsaj malo kolesari. Idealna za lepo popestritev počitnic v Kobaridu. Šla sva z gorskimi kolesi, počitniški tempo, v zelenem območju, da sva lahko uživala v razgledih. 44 kilometrov, 715 višinskih metrov. Gorsko kolo sem doma dobesedno potegnil iz pozabe. Od kar sem nabavil specialko, sem nanj praktično pozabil – s tem pa pozabil seveda tudi na servisiranje zaradi česar sem kasneje prekleto grdo preklinjal. Naj se že v samem začetku zahvalim tudi gospodu Anžetu, ki je izničil moje razočaranje in bes, ko sem se vrnil domov. Ko sem prispel v Ljubljano, da bi jedel, sem opazil, da nimam denarnice. Pozabil sem jo spodaj, ob Soči. Proti večeru mi je Anže pisal, da jo je našel in da mi jo pošlje. Neskončno hvala! Skozi vso sranje, ki sledi ob izgubi vseh dokumentov, res nebi želel še enkrat. Še so dobri ljudje na svetu!

V Kobarid sva prispela nekje ob enajstih. Jedla nisva še ničesar. Na kolo se mi pa še tudi ni ljubilo. Strašno se mi je luštalo pojesti nekaj “na žlico”. Če iščeš nekaj dobrega “na žlico” v Kobaridu, je možnost, da ostaneš razočaran. Spomnil sem na vas Krn in malo višje ležeče Koče na planini Kuhinja. Spomil sem se, da je nazadnje tam peklensko dobro dišalo, pa še razgled je neprecenljiv.

2016-08-06 10.27.36

Šla sva na golaž s polento, pivo in pa Kobariške štruklje – kateri so bili res grešno slastni.

2016-08-06 10.52.54

Po skoraj urni relaksaciji sva se vrnila v Kobarid in se pripravila za kolesarjenje. Štartala sva iz centra Kobarida v smeri proti Tolminu. Na desno zavijemo proti kraju Svino – s tem se izognemo glavni cesti in izlet naredimo toliko lepši in v soju narave.

2016-08-06 12.42.03

V vasi Sužid potem zavijemo proti smeri, ki je večino poti super označena. Ni potrebno posebej poudarjati, da je narava tukaj prečudovita in razgledi dih jemajoči.

2016-08-06 12.50.39

Pogled nazaj proti Krnu.

2016-08-06 12.53.44

Za naseljem Robič se nahaja veliko parkirišče, kjer je tudi ena najbolj obiskanih plaž ob Nadiži v tem kraju. Voda je sicer lepa in super za kopanje, izgubi pa celotna zadeva svoj čar z – za moj okus – bistveno preveliko nagužvanostjo. Desno od okrepčevalnice nas pot pelje naprej po makadamu. Ta korita Nadiže sem sicer iskal, a sem se uštel. Ti naj bi bili kjer je brv čez Nadižo. Na to sva malce pozabila in pičila kar dalje. V hrib proti kampu Nadiža v vasi Podbela. Nato nazaj na asfalt in presenetljivo hitro sva se znašla pri Napoleonovim mostu, kjer sem se kopal in navduševal nekaj tednov poprej. Ustavila sva se za kopanje.

2016-08-06 14.15.14

2016-08-06 15.15.29

Po osvežitvi pa še malo v hrib. Tukaj se cesta več ali manj konstantno vzpenja proti najzahodnejši vasi Slovenije – Robidišče. V življenju sem pregonil kar nekaj klancev, a sem vmes opažal kako zanič sem zares letos. Sicer je šlo brez večjih naporov in je izlet še naprej ostajal v “turistični” domeni, sem pa tu in tam malo zakisal v noge. Prispela sva v Robidišče kjer naju je pričakal čudovit razgled. Na vrhu sva bila malce zmedena saj nisva vedela kako dalje, ker sva pot le površno pregledala na zemljevidu. Kmalu je postalo jasno, da se je potrebno za del poti vrniti nazaj v dolino po isti poti.

2016-08-06 15.59.06

Razgled iz Robidišča.

2016-08-06 16.00.24

Vrnila sva se nazaj, in pri nižje ležečem križišču zavila v smeri kraja Logje. Po relativno kratkem spustu, nas čaka relativno strm klanec, ki pa je relativno kratek. Prispela sva v kraj Logje in skoraj čudil sem se kje ljudje živijo. Simpatična vasica, odrezana od sveta.

2016-08-06 16.41.24

2016-08-06 16.41.35

Vedno bolj se mi je dozdevalo, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Vedel sem, da nisem ravno v vrhunski formi, ampak tako zanič pa spet nisem. Noge so pedala obračala z zelo čudno intenzivnostjo. Kmalu sem ugotovil, da se mi je vrnilo zanemarjanje servisa na kolesu. Sprednji rotor na disk zavorah je bil že precej dotrajan in dejansko mi so mi zavore po tihem verjetno delovale celotno pot. Po nekaj zaviranja se je ta še segrel in pričel tiho škripati. Od tod ta čudna, nepojasnjena intenzivnost v nogah. V nahrbniku sem imel nekaj orodja in sem lahko bate na zavorah potisnil narazen, tako da je brusenje po rotorju prenehalo. Seveda pa je to pomenilo, da nimam več sprednje zavore, ki pa je ključnega pomena. Bo že. Pot se nadaljuje v smeri Breginj, kjer se odpre čudovit razgled na zelene travnate površine Kobariškega Stola – na katerega sem s kolesom prisopihal pred leti.

2016-08-06 17.16.24

Nato nas čaka zares dolg spust, ki pripelje naravnost do kraja Staro Selo. Po nekaj zaviranja se je pričela čudno oglašati še zadnja zavora, in glede na to, da sem bil na spustu, ni šlo nikamor. Jana se je od daleč krohotala brutalnim zvokom, ki jih je spuščalo moje kolo višjega cenovnega razreda, med tem, ko je njen stari Scott deloval brez dretja. Torej sem imel zanič obe zavori. To je dodalo nekaj slabe volje, ampak do Kobarida je bilo za zdržati. Za Hišo Franko seveda nisva imela denarja, mogoče za kavo a raje nisva šla poskusiti. Prispela sva v Kobarid in nato skok v super osvežilno Sočo ter zasluženi pir.

2016-08-07 13.08.51

To je to. Iz sobote na nedeljo sva prenočila v Kobaridu, oziroma natančneje, divje kampirala ob Nadiži. V nedeljo sva se več ali manj ležerno pretakala iz enega konca na drugega in kurila gorivo. Bovec, pa do Loga pod Mangartom, sproti še ogled Hermanove utrdbe in po nekaj kavernah. Skratka, povsod.

Najprej vhod skozi kaverne

2016-08-07 10.29.38

in prijeten sprehod v hrib. Odprejo se čudoviti razgledi.

2016-08-07 10.44.42

Zgornja trdnjava Kluže, oziroma Hermanova utrdba, ki je bila porušena po italijanskem topniškem obstreljevanju, 1915. Spektakularno, če pogledamo tole fotografijo iz 1915, ko je bil okoliš trdnjave brez vsakega zelenja.

2016-08-07 10.46.48

2016-08-07 10.55.59

2016-08-07 10.56.33

 

Objavljeno v torek, avgust 9th, 2016 ob 09:00

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.