Pa je mimo. Cilj je bil dosežen. Prevoziti celotno progo C. 76 kilometrov, 2446 višinskih metrov. Prevozila sva jo v 6 urah in 57 minutah. Čas ni bleščeč, a tokrat cilj ni bil bitka s časom. Vzdevek na mojem startnem kartonu je bil kar presenečenje :D. Mislil sem, da bodo napisali ime in priimek, uporabili pa so vzdevek za katerega sem mislil, da je nepomemben hehe. V petek smo prispeli v prijeten kraj Bad Goisern in takoj je bilo čutiti čudovito vzdušje, ki ga je ustvarjalo stotine kolesarjev. Vreme je kazalo, da bo šlo na bolje, deževalo ni.  Vzdušje je bilo sproščeno. Potem pa zvečer slaba vremenska novica. Dež z možnimi nevihtami. Obšlo me je malce slabe volje. Tudi spanec je bil zelo bogi. Nekaj je prispevala trema, nekaj dejstvo, da ne ležim v domači postelji in nekaj Davorjevo smrčanje :D. Zaspal sem nekje ob 4 zjutraj. Start je bil ob 10 zjutraj. Zjutraj so se vremenske napovedi izkazale za resnične. Dež, oblačno, blatno. Pred nama je bil ne več toliko privlačen izziv. Resnično si nisem želel voziti v takšnih razmerah. Po zajtrku na vlak in proti startu.

Že dolgo časa nazaj sem slišal zgodbe o neverjetnih strminah, ki vodijo na Salzberg. Ko smo prispeli pred vznožje, so se kmalu izkazale za resnične. Strmine so postajale precej impresivne. Zaradi dežja pa je bilo vse še veliko težje. Po približno 1/3 smo začeli v večini kolesa riniti. Kolesarjenje se je zdelo nemogoče, razen izjem, ki so dokazovale, da je mogoče. Vsa čast tistim, ki so zmogli. Potem pa slavna strmina, ki vodi na 1500 metrov visok vrh Roßalm-a. Naklon naj bi znašal neverjetnih 35 stopinj. In kar je najbolj neverjetno – zadeva je asfaltirana. Ni mi jasno kako … :). Še enkrat, vsa čast tistim, ki so zmogli zvoziti celotno pot do Roßalm-a.

Celotna pot je bila zelo zanimiva, polna raznih naravnih draguljev in čudovitih panoram. Za piko na i pa je po nekje 20 kilometrih prenehalo deževati. Ko voziš po tako lepih krajih, čas mineva precej hitro. Tokrat sem imel cilj zadevo prevoziti in v tem kar se da uživati. S časom se nisem ukvarjal. Vmes, na kakšnem dolgem klancu, ki mu ni bilo konca, sem se seveda vprašal “kaj mi je tega treba”. V teh trenutkih sem pomislil na tiste, ki vozijo progo A, ki je dolga celih 211 kilometrov in ima 7049 višinskih metrov. Potem se zaveš svoje malenkosti in na jamranje nekoliko pozabiš :). Velik plus so tudi navijači, ki te neprestano motivirajo in navijajo zate, ti čestitajo. Čudovit občutek.

Sedaj, ko pišem tole in se spominjam nazaj, sem zelo vesel, da sem se dogodka udeležil in sem prepričan, da se ga nisem udeležil zadnjič. Navdušen pa sem tudi nad samo organizacijo dogodka. Kapo dol. Definitivno bo potrebno v te kraje tudi na kakšen krajši dopust in nekaj dni hribolazenja, da se dobro naužijem teh neverjetno lepih krajev.

1 thought on “Salzkammergut Trophy 2014

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja