Velika planina

Velika planina je ena tistih destinacij, ki jo je moč videti na vsakem turističnem plakatu ali brošuri, ki želi turistu prikazati (prodati) lepote Slovenije. Posledično gre za zelo turistično destinacijo. Obiska sem se kar nekaj časa otepal kot hudič križa. Največ zato, ker sem bil 100%, da je to ena tistih točk, kjer ljudje s sedežnicami hodijo v hribe, s pirom v rokah frcajo čike na travnike, v planinski opremi zadnjega trenda; pa tudi kakšna s petkah bi se našla; na vrhu pa potem brez vsakega občutka za bonton smeti povsod naokoli … Mogoče nekaj takega, kot če greš v fitnes, kot začetnik, in ti gredo skrajno na kurec tisti egocentrični otečenci, ki večino časa hodijo okoli in govorijo ter pametujejo, ne pospravljajo za seboj uteži, ne uporabljajo brisače itd. Sicer ne vem od kod sem dobil te blodnje, ampak verjetno na nečem že temeljijo. Mogoče iz izkušenj na kakšnem zelo priljubljenem lokalnem hribu, ki v nedeljo popoldan bolj spominja na modno revijo ali kakšen BTC, kot kaj drugega. Mogoče sem pa samo stari in tečen. No, to nedeljo sva šla, in to na mojo pobudo!

Preberi več

32

Še eno leto naokoli, kaj naj rečem. Definitivno je to leto prineslo veliko spremembo, odgovornost in ogromno nove ljubezni. Otroka. Čas v tem letu mislim, da se izkoristil še kar dobro. Veliko časa z družino, nikakor nisem pozabil na prijatelje kot tudi ne na svoje hobije in strasti. Nekako se zdi, da nama dobro uspeva furati neko srednjo pot in nisva padla v nek ekstrem, da bi s tem tudi pozabila nase. Za dober odnos in dobro vzdušje je to še kako pomembno – ne pozabiti nase in na svoje strasti.

Preberi več

Mala Ojstrica

»A velika tudi obstaja?« je Nejc začudeno vprašal dva mimoidoča planinca s hitrim tempom in ju spravil v nekaj kar bi lahko bil blažji krohot. Tokrat sem drugi vikend zapored obiskal nov vrh in kot kakšen otrok, pridobil dva nova žiga v mojo malo planinsko knjižico. Jebi ga, česar nisi izživel v otroštvu, zakaj ne sedaj hehe. Kolikor sem opazil, niti ni toliko bizarno, da odrasel človek polni planinsko knjižico. Malo sem se tudi naveličal vedno znova obiskovati lokalne hribe in je tovrstna popestritev več kot dobrodošla. Tudi motiviranost je bistveno večja.

Ker ne želiš, da bi nekomu, ki ne hodi veliko, pokvaril potencialno veselje do hribolazenja in bi se mu to, ob svinjskem naporu zagabilo, je dobro izbrati lažje, lepe in človeku prijazne vzpone. Tokrat sem izbral Malo Ojstrico za katero sem bebavo spoznal, da se nahaja tik pod Veliko Ojstrico. Ker tokrat ni bilo kandidatov, bi šel tudi sam, a je v izlet – na veliko presenečenje – privolil Nejc. Še več; ob šestih zjutraj je bil pri meni, pripravljen in spočit! Upam, da se nas časom nabere čimvečja ekipa. Tudi tokrat je bilo vreme popolno.

Preberi več

Kamniško sedlo

V 2017 še nisem hribolazil praktično nič. Skoraj toliko kot sem pisal blog. Nič. Mislim, da sem bil dvakrat na kakšnem bližnjem hribu. Nesramno bi se bilo zgovarjati na otroka, čeprav je verjetno nekaj tudi na tem – prioritete se malo spremenijo. Zadnji lepši izlet v višave se je zgodil lani, na Peco, in to dvajsetega decembra, ko je bilo tudi na vrhu smešno toplo za ta letni čas. Ampak saj se je sezona letos šele pričela, nič ni izgubljeno. Sneg je že kar konkretno pobralo in ni vrag, da nebi obhodil nekaj vrhov.

Na Kamniškem Sedlu sem bil pred leti, z Nušo. V času spoznavanja in sveže zaljubljenosti sem jo mučil v tiste strmine – ki dejansko to niti niso. Spomnim se, da sem bil nad vrhom kar očaran. Veliki gorski travniki s spektakularnimi razgledi na gorovje, tišina, mir … V Kamniški Bistrici sem bil velikokrat, tudi, ko nisem imel namenov planinarjenja. Tam je lepo. Še posebej poleti, ko je za crknit vroče in je ob idiličnem mini “jezeru” iz katerega izvira Bistrica, božansko osvežujoče in hladno. Za ohladiti – ja, namočiti noge – vsekakor, nikakor pa za kopanje. Tam več kraških izvirov ustvarja Bistrico, torej je logično, da je peklensko mrzla.

Preberi več

Žalske prioritete

Že pred časom sem sklenil, da bom novice spremljal le minimalnih količinah saj so naravnane tako, da v človeku sprožajo stres in občutek panike ter vzbujajo konstantno stanje alarma. Seveda pa jih tu in tam še vedno pogledam. Črne kronike načeloma nikoli ne berem, danes pa mi na uho pride novica o ponovni žrtvi, ki je rezultat železniške nesreče v Dobriši vasi pri Petrovčah. V Petrovčah sem živel trideset let in vem, da ta nesreča ni prva, ki se je zgodila na tej trasi. Preglednost tega prehoda pa je – dokler ne zapelješ praktično na tirnice – več ali manj nična. Velikokrat sem se že spraševal zakaj ne poskrbijo za večjo preglednost in varnost na tem delu. Tokrat je rezultat mrtva 16-letnica, 19 in 20 letna sopotnika pa sta hudo poškodovana. Seveda ne govorim, da je previdnost odveč, sigurno pa  takšne razmere ne pomagajo.

Občina Žalec gradi projekte, ki pritegnejo množice pogledov in vzbujajo začudenja na svetovni ravni. Fontana piva je projekt s katerim se zelo radi pohvalimo, tujci pa zavistno sanjajo kako rajsko je v Žalcu kjer se pivo cedi kar iz pip. Kaj pravite, ko bi poskrbeli še za varnost ljudi in izpostavljene železniške prehode kot je tisti, ki je tokrat vzel življenje, ustrezno zaščitili? Verjetno je takšen poseg napram fontani piva stroškovno komičen. Nekako sedaj verjamem, da se bo prehod sedaj uredil z zapornicami, če bo seveda dosti zgražanja javnosti, v nasprotnem primeru se bo pozabilo in čakalo na naslednjo žrtev.

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.