Ta “izlet”, ki bi moral biti predvsem sproščen pohod, da se človek nadiha svežega zraka, je bil vse prej kot to. Upam trditi, da celo eden mojih najbolj zajebanih pohodov nasploh. O tem kasneje.

Verjetno sem že omenil, da je ravno Uršlja gora tista, ki me je navdušila nad hribolazenjem. Davno je tega, ko sem bil še srednješolski mulo in so nas trpinčili in gnali gor. Ampak tarkrat mi je prirastlo k srcu. Od takrat sem se je lotil večkrat, tudi s kolesom. Ni zahtevna in ravno prav lepa ter razgibana za nekoliko lažji nedeljski pohod v dobri družbi. Tudi s kolesom je precej zmerna. Razen zadnja slaba dva kilometra. Bila je napovedana lepa, deloma sončna nedelja in ker že nekaj časa nisem hribolazil, kot nalašč za pričetek sezone. S svojimi 1699 metri pa je tudi dovolj visoko, da imaš malo tistega občutka gorá. Kot vedno, tudi tokrat idejo glede hribov delim z Davorjem, ki skoraj nikoli ne odkloni. Presenetljivo visoke so bile tudi temperature, celo na vrhu. Tokrat pa sem jo obiskal tudi prvič, ko je del poti bil še kar dobro v snegu.