Komna

Na Komni sem bil nazadnje nekje leta 2012. Lažem, bilo je 2011. Takrat smo skupaj z Alešem in Tomažem planirali daljši izlet, katerega pot bi peljala po eni izmed mnogih sledi prve svetovne vojne, Soške fronte. Najbolj mi je v spominu ostala slikovita pokrajina, polna raznih ostankov, ki jih je kruta vojna pustila za seboj. Zdaj vzbujajo čudne občutke spoštovanja in mogoče celo pomilovanja, ko pomisliš, da so se nekoč možje v teh razmerah borili. In to tudi pozimi. Prestajali so nečloveške napore. Takrat smo prvi dan prespali na Komni in potem preko Krnskega jezera osvojili še Krn. V spominu ostaja tudi blazno dolgočasno in duhamorno plazenje iz Krna v dolino. Ko so noge bile že konkretno utrujene, sonce pa je pripekalo. Ampak kakorkoli, tisto je bil  eden lepših izletov.

Read more

33

Če gre verjeti splošnemu ustnemu izročilu, sem zdaj v Kristusovih letih. 33 je številka, ki malo bolj odmeva samo zaradi njega, Kristusa, drugače se zdi povsem nepomembna in je na videz podobno pomembna, kot recimo 23. Ni drame, ni udarno, nikomur ni mar. Je pa malo bolj dramatično, ko pomislim, da sem ravno praznoval svoj trideseti rojstni dan in da so od takrat minila že tri leta. Zdaj, ko smo kolikor toliko odrasli, odgovorni in vrženi na trg, v službe in statiko vsakdana, je čas dobil čisto novo dimenzijo. Leti. In to z zastrašujočo hitrostjo. Nova leta, Božiči in rojstni dnevi se zdi, da se ponavljajo s komično hitrostjo. Ko praznuješ novo leto, se zdi, da naslednji teden planiraš že novega. Ampak tako je, rutina. Ta naj bi, glede na raziskave, bila odgovorna za takšno percepcijo časa. Ko se naši možgani ujamejo v rutino, ponavljanje, čas dojemajo drugače.

Preberi več

Čez Črnivec in nazaj

Letos sem se kolesarjenja lotil malo drugače in namesto vedno istih, kratkih in posledično dolgočasnih poti, skušam odkriti še kakšno novo. Na kolesu se hitro nažreš ponavljanja po vedno istih poteh pa če je ta še tako atraktivna; tako kot se v življenju nažreš vsega kar brezglavo ponavljaš – razen pizze. Letos sem skušal, oziroma še skušam, simpatizirati z idejo o pogostejših daljših kolesarskih izletih. Seveda je predstava o dolžini poti relativna glede na posameznika in njegovo pripravljenost. Čez Tuhinjsko dolino sem se ponavadi peljal le v dveh primerih. Prvi je, ko smo se dolgo časa nazaj vozili v Savo Kranj, kjer smo kot študenti izvajali remont pogorelega dela proizvodnega obrata. To je pomenilo, da so nas pač porabili za najbolj duhomorna in usrana dela, kar si jih lahko predstavljaš. Druga priložnost pa je izhodišče v gore iz Doma v Kamniški Bistrici. Na Grintovec, Kamniško sedlo … Ok, obstaja še tretja, hlajenje nog v izviru Kamniške Bistrice ob zatohlo vročih poletnih dneh.

Preberi več

Iz Dobrovelj k lopati

Sončni vikendi kot je bil ta so popolni za izlete, dolge kolesarske ture, celodnevna hribolazenja in številne ostale aktivnosti, ki vas osrečujejo, pa če tudi je to sprehajanje po nakupovalnih centrih – kar bi seveda odsvetoval, saj je nedelja čas za mentalen oddih. Vse skupaj pa je še toliko lepše, če poteka v dobri in sproščeni družbi ter v relativno umirjenem tempu.

Že sobota je bila čudovita z dolgim-kratkim izletom po sekundarnem domačem kraju, Braslovčah. Po okoliških kolovozih smo se odpravili proti Dobrovljam, ki pa sem jih do sedaj gledal zgolj skozi okno, ob kavi, ponavadi takrat, ko sem se pripravljal na izlet na kakšen drug hrib. Že precej časa sem se čutil dolžan, da jih obiščem saj živim pod njimi in so se morale zgoditi. Z Nežo na hrbtu in Nušo ob strani sem se čudil kako lepi kraji so v okolici Braslovč. Na trenutke, v tem času, ko je vse zeleno in cveti, so razgledi epski, čisti kič. Ker cest nihče zares dobro ni poznal, smo šli malo na pamet, zato je pot vsega skupaj trajala nekje štiri ure. Ob tem sem odkril kup idej za dobre tekaške in kolesarske poti, ki jih lahko dodam na svoj seznam. Iz Dobrovelj pa je obvezno potrebno tudi na spust z gorskim biciklom saj do Braslovč vodi super lep trail.

Preberi več

Vrečka

Po dolgem času še malo pritoževanja. Oni dan sem nabavljal zelenjavo in se ob izhodu iz trgovine tokrat opazil koliko plastike nesem domov poleg nekaj kosov zelenjave. Dobri supermarketi nudijo vse kar ti srce poželi; vzameš vrečko, nadevaš vanjo kose določene zelenjave ali sadja, položiš na tehtnico in nekaj sekund, med stotinami gumbov, zmedeno, skoraj mrzlično iščeš pravega. Nato mašina bruhne nalepko, ki jo pokneš na vrečko. Potem ta postopek ponavljaš tako dolgo, kolikor različnih tipov zelenjave ali sadja želiš. Na policah je še več živil, ki jih mogoče potrebuješ in so v plasticni embalazi. S kupom vrečk prideš do blagajne kjer po končanem nakupu vse skupaj spraviš v veliko vrečko. Ko prideš domov, s seboj privlečeš še zajeten kup plastike, ki bo romala v smeti. V še večjo vrečko, kakopak.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.