Peca – Kordeževa glava

Pred leti, je bila Peca prvi dvatisočak, katerega sem obiskal. Spomnim se, da sem bil navdušen. Decembra me sicer ne vleče ravno v gore in raje hodim po nižjih hribih, a letos je december smešno topel in več kot primeren tudi za visokogorje. Oni dan, ko smo imeli s službo zaključek, smo se globoko zadebatirali in modrovali na dolgo in široko kako bi morali večkrat skupaj v hribe. Seveda smo pogovor furali močno podkrepljeni z viljamovko in ostalimi zvarki. A je alkohol le pustil še nekaj spomina, in smo prvi izlet tudi realizirali. Večer pred izletom sem tuhtal ali bi s seboj vzel svoj dslr aparat, ali bi se prepustil kar ajfonu. Po kar precej truda, sem končno našel popoln način kako se opremiti z DSLR aparatom tako, da ta med pohodom ne moti. Vse spodnje fotografije so narejene s fiksnim 35 mm.

Nisem jutranji človek, nikakor nisem, a tokrat je bilo že ob petih zjutraj presenetljivo lahko vstati iz postelje – dremež sem stisnil samo enkrat! Za zajtrk ni bilo več časa, za kavo pa se ta vedno najde. Sicer sem si zamislil pot Rudnik v Topli – Peca a se je kasneje izkazalo, da bomo morali izbrati raje Jakobe – Peca. Ko smo se vozili globoko v Koroško, tja do Črne, sem v sebi bil kar vesel, da sem doma tam kjer sem. Nekateri predeli Koroške so zares od Boga pozabljeni. Med iskanjem izhodišča smo zavili na makadamske ceste, ki so dobršen del potekale skozi gozd in so se vlekle smešno dolgo. Tako dolgo, da v nekem trenutku nismo bili prepričani kje smo. Kasneje smo ugotovili, da smo popolnoma po nepotrebnem naredili ogromen krog skozi gozd.

Preberi več

Šlamparija v Hudičevem grabnu

V tem letnem času je v gozdu najlepše in je ta tudi najbolj fotogeničen – pa seveda pomladi. Nekje zadnjih ducat dni, imamo kar srečo in nam je vreme več ali manj dobro naklonjeno, temperature pa so smešno ugodne za ta letni čas – zdi se, da se temu fenomenu vsako leto znova čudimo in ni vrag, da nas beseda po navadi ne zanese tudi k globalnemu segrevanju ali celo v kakšne bolj zarotniške vode. Nedelja je bila zares lepa in topla, še lepša pa je postala, ko so me opomnili, da smo v ponedeljek doma. Da se malo pohvalim, zadnje čase sem ponovno pričel s tekom, a je takšen dan bil popoln za druženje ob kakšnem lažjem pohodu. Ker pa je vse tudi v krasnih barvah, je fotoaparat skoraj obvezna oprema. Kar nekaj časa sem s seboj nosil le telefon, fotoaparat pa mi je doma ležal in počasi izgubljal svojo vrednost brez vsakega pravega namena. Zadnje čase pa ga kar pogosto primem v roke, fotoaparat seveda.

Preberi več

Oni dan me je prijela rahla paranoja, ko je na mojem strežniku – tistemu na podstrešju – zastokal disk in sem bil več ali manj prepričan, da sem izgubil vse svoje fotografije. Skozi leta se je teh nabralo za nekje slabih sto giga, peljejo pa me nazaj tudi do leta 2006. Disk sem k sreči usposobil in do katastrofe ni prišlo. Sicer en sam crknjen disk katastrofe niti nebi smel predstavljati po zaslugi RAID-a. Ampak nikoli ne veš, elektronika ti jo vedno lahko zagode. Še posebej, ko imaš vse hranjeno na starih, preteranih diskih. Ljudje temu ključnemu delu opreme pogostokrat dajemo premalo pozornosti. Do takrat, ko je prepozno… Potem je na vrsti panika in jokanje ter preklinjanje. In kot pravijo: »Bolje preventiva kot kurativa«. Ker mi fotografije veliko pomenijo, jih nikakor ni smotrno pustiti ležati samo na domačih diskih ter slepo verjeti, da ne more iti nič narobe.

Preberi več

Telefonografija #4

Naj bo enkrat za spremembo še malo v barvah. Tokrat je trajalo kar precej časa, da sem nabral nekaj slik, ki so mi dovolj všeč za objavo v to kategorijo. Preveč se otepam barve, ampak, ko pa mi je črno-bela pri srcu 😊. Nekako sem bil vedno mnenja, da močne, kičaste barve lahko gledalca distancirajo od same kompozicije, bistva določene fotografije. No, odvisno pa je seveda, kaj je bil namen določene fotografije. Tole je četrta serija.

Telefonografija – #3

Tudi v tretjem tednu se je nabralo par zanimivih fotografij, no, vsaj meni se zdijo. Sicer je bila praksa do sedaj osem fotografij, a se bom ta teden zadovoljil le s sedmimi. Tale telefonografija projekt mi postaja čedalje bolj všeč, ker mi daje motivacije in ostri fotografsko oko. Po vsakem tednu pa vedno obžalujem, da s sabo ne nosim svojega pravega DSLRja. Upam, da me s časom sprovocira do te mere, da se uresniči tudi to in začnem fotoaparat več nositi s sabo.

Očitno ni dovolj, da si le tu in tam vzameš čas za kakšen fotografski dan in – včasih tudi na silo – loviš razne motive. Ponavadi si tako ujet le na eno lokacijo. Na preži za zanimivimi motivi moraš biti konstantno, ti se pojavljajo naključno skozi čas.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.