Peca – Kordeževa glava

Pred leti, je bila Peca prvi dvatisočak, katerega sem obiskal. Spomnim se, da sem bil navdušen. Decembra me sicer ne vleče ravno v gore in raje hodim po nižjih hribih, a letos je december smešno topel in več kot primeren tudi za visokogorje. Oni dan, ko smo imeli s službo zaključek, smo se globoko zadebatirali in modrovali na dolgo in široko kako bi morali večkrat skupaj v hribe. Seveda smo pogovor furali močno podkrepljeni z viljamovko in ostalimi zvarki. A je alkohol le pustil še nekaj spomina, in smo prvi izlet tudi realizirali. Večer pred izletom sem tuhtal ali bi s seboj vzel svoj dslr aparat, ali bi se prepustil kar ajfonu. Po kar precej truda, sem končno našel popoln način kako se opremiti z DSLR aparatom tako, da ta med pohodom ne moti. Vse spodnje fotografije so narejene s fiksnim 35 mm.

Nisem jutranji človek, nikakor nisem, a tokrat je bilo že ob petih zjutraj presenetljivo lahko vstati iz postelje – dremež sem stisnil samo enkrat! Za zajtrk ni bilo več časa, za kavo pa se ta vedno najde. Sicer sem si zamislil pot Rudnik v Topli – Peca a se je kasneje izkazalo, da bomo morali izbrati raje Jakobe – Peca. Ko smo se vozili globoko v Koroško, tja do Črne, sem v sebi bil kar vesel, da sem doma tam kjer sem. Nekateri predeli Koroške so zares od Boga pozabljeni. Med iskanjem izhodišča smo zavili na makadamske ceste, ki so dobršen del potekale skozi gozd in so se vlekle smešno dolgo. Tako dolgo, da v nekem trenutku nismo bili prepričani kje smo. Kasneje smo ugotovili, da smo popolnoma po nepotrebnem naredili ogromen krog skozi gozd.

Preberi več

Mozirska koča

Všeč mi je tale ideja, da vsak vikend obiščem kakšen nov hrib. Tokrat je bila na vrsti Mozirska koča na Golteh – 1356 m. Koča obratuje že od daljnega leta 1896. In smo spet pri nacistih; seveda so tudi tod okoli strašili in kočo leta 1942 požgali – tako kot tudi vse ostale, oziroma ostalo. Menda so prizanesli malo kateri hiši. Leto dni po vojni, leta 1946, so kočo ponovno zgradili a je ta leta 1950 ponovno pogorela v gozdnem požaru. Smola. Čeprav imam po strani starega očeta korenine v teh krajih, o njih ne vem prav kaj dosti. Tokrat pa tudi nisem imel nekih pričakovanj. Nedelja je bila meglena, kisla in konstantno je kazalo, da se bo zdaj zdaj ulilo. Z razgledi tokrat ni bilo nič. Je pa res, da ima tudi megla lahko svoj čar. Temperature za ta letni čas so smešno visoke, ampak se ne pritožujem. Aja, če ste na to pot  s seboj pozabili vzeti pijačo, se lahko med vmes na dveh lokacijah napojite z bistro izvirsko vodo.

Preberi več

Krvavica

Sicer se je ravno pričel čas kolin in je naslov več kot na mestu, vendar moram razočarati, ne bom govoril o svinjskih dobrotah. Nedelja je vedno dober dan za kakšen daljši, ali pa tudi krajši, izlet v hribe. V naših krajih so “de facto” izbor Mrzlica, Celjska koča, Grmada, Šmohor in, če se res mudi, Hom. Če bi konstantno hodil le na en hrib, bi se ga seveda hitro naveličal, zato je super, da imamo nekaj izbire. Velikokrat, ko se peljem proti Vranskem, se zalotim, da zrem proti hribu bizarnega, prekleto strmega videza. S svojimi 909 metri ni ravno velik, vseeno pa precej izstopa. Še več, poleg njegove nenavadne oblike, strmine, ga spremlja še zelo stara legenda, ki sega v obdobje srednjega veka našega Knežjega mesta – Celja. Legenda pravi, da naj bi tukaj umrla Veronika Deseniška, ki naj bi jo vrgli preko čeri. Pravijo, da še danes hodi tod okoli ob mesečnih nočeh sedet na skale. Od tod torej nenavadno ime, Krvavica.

Preberi več

Šlamparija v Hudičevem grabnu

V tem letnem času je v gozdu najlepše in je ta tudi najbolj fotogeničen – pa seveda pomladi. Nekje zadnjih ducat dni, imamo kar srečo in nam je vreme več ali manj dobro naklonjeno, temperature pa so smešno ugodne za ta letni čas – zdi se, da se temu fenomenu vsako leto znova čudimo in ni vrag, da nas beseda po navadi ne zanese tudi k globalnemu segrevanju ali celo v kakšne bolj zarotniške vode. Nedelja je bila zares lepa in topla, še lepša pa je postala, ko so me opomnili, da smo v ponedeljek doma. Da se malo pohvalim, zadnje čase sem ponovno pričel s tekom, a je takšen dan bil popoln za druženje ob kakšnem lažjem pohodu. Ker pa je vse tudi v krasnih barvah, je fotoaparat skoraj obvezna oprema. Kar nekaj časa sem s seboj nosil le telefon, fotoaparat pa mi je doma ležal in počasi izgubljal svojo vrednost brez vsakega pravega namena. Zadnje čase pa ga kar pogosto primem v roke, fotoaparat seveda.

Preberi več

Na Grmado in čez Hudičev graben

Ob nedeljah skoraj ni lepšega kot dober, malo intenzivnejši sprehod pred kosilom. Še posebej, če je ta v stiku z naravo in ob spremstvu ljubljenih. Hribov nisem vedno maral. No, bolje rečeno, nisem maral hoditi v hribe. Spomnim se teh mukotrpnih, osnovnošolskih pohodov, ko bi malodane raje bil v šoli kot pa brezciljno hodil v breg in se smilil samemu sebi. Stvar pa se je  spremenila, ko smo s srednjo šolo prvič šli na Uršljo goro. Na vrhu sem se prvič počutil “povezanega” z naravo. Nek poseben občutek in od takrat naprej imam rad hribolazenje in naravo nasploh. Do Uršlje gore gojim posebna čustva in rad se vračam nazaj.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.