Mala Ojstrica

»A velika tudi obstaja?« je Nejc začudeno vprašal dva mimoidoča planinca s hitrim tempom in ju spravil v nekaj kar bi lahko bil blažji krohot. Tokrat sem drugi vikend zapored obiskal nov vrh in kot kakšen otrok, pridobil dva nova žiga v mojo malo planinsko knjižico. Jebi ga, česar nisi izživel v otroštvu, zakaj ne sedaj hehe. Kolikor sem opazil, niti ni toliko bizarno, da odrasel človek polni planinsko knjižico. Malo sem se tudi naveličal vedno znova obiskovati lokalne hribe in je tovrstna popestritev več kot dobrodošla. Tudi motiviranost je bistveno večja.

Ker ne želiš, da bi nekomu, ki ne hodi veliko, pokvaril potencialno veselje do hribolazenja in bi se mu to, ob svinjskem naporu zagabilo, je dobro izbrati lažje, lepe in človeku prijazne vzpone. Tokrat sem izbral Malo Ojstrico za katero sem bebavo spoznal, da se nahaja tik pod Veliko Ojstrico. Ker tokrat ni bilo kandidatov, bi šel tudi sam, a je v izlet – na veliko presenečenje – privolil Nejc. Še več; ob šestih zjutraj je bil pri meni, pripravljen in spočit! Upam, da se nas časom nabere čimvečja ekipa. Tudi tokrat je bilo vreme popolno.

Preberi več

Kamniško sedlo

V 2017 še nisem hribolazil praktično nič. Skoraj toliko kot sem pisal blog. Nič. Mislim, da sem bil dvakrat na kakšnem bližnjem hribu. Nesramno bi se bilo zgovarjati na otroka, čeprav je verjetno nekaj tudi na tem – prioritete se malo spremenijo. Zadnji lepši izlet v višave se je zgodil lani, na Peco, in to dvajsetega decembra, ko je bilo tudi na vrhu smešno toplo za ta letni čas. Ampak saj se je sezona letos šele pričela, nič ni izgubljeno. Sneg je že kar konkretno pobralo in ni vrag, da nebi obhodil nekaj vrhov.

Na Kamniškem Sedlu sem bil pred leti, z Nušo. V času spoznavanja in sveže zaljubljenosti sem jo mučil v tiste strmine – ki dejansko to niti niso. Spomnim se, da sem bil nad vrhom kar očaran. Veliki gorski travniki s spektakularnimi razgledi na gorovje, tišina, mir … V Kamniški Bistrici sem bil velikokrat, tudi, ko nisem imel namenov planinarjenja. Tam je lepo. Še posebej poleti, ko je za crknit vroče in je ob idiličnem mini “jezeru” iz katerega izvira Bistrica, božansko osvežujoče in hladno. Za ohladiti – ja, namočiti noge – vsekakor, nikakor pa za kopanje. Tam več kraških izvirov ustvarja Bistrico, torej je logično, da je peklensko mrzla.

Preberi več

Peca – Kordeževa glava

Pred leti, je bila Peca prvi dvatisočak, katerega sem obiskal. Spomnim se, da sem bil navdušen. Decembra me sicer ne vleče ravno v gore in raje hodim po nižjih hribih, a letos je december smešno topel in več kot primeren tudi za visokogorje. Oni dan, ko smo imeli s službo zaključek, smo se globoko zadebatirali in modrovali na dolgo in široko kako bi morali večkrat skupaj v hribe. Seveda smo pogovor furali močno podkrepljeni z viljamovko in ostalimi zvarki. A je alkohol le pustil še nekaj spomina, in smo prvi izlet tudi realizirali. Večer pred izletom sem tuhtal ali bi s seboj vzel svoj dslr aparat, ali bi se prepustil kar ajfonu. Po kar precej truda, sem končno našel popoln način kako se opremiti z DSLR aparatom tako, da ta med pohodom ne moti. Vse spodnje fotografije so narejene s fiksnim 35 mm.

Nisem jutranji človek, nikakor nisem, a tokrat je bilo že ob petih zjutraj presenetljivo lahko vstati iz postelje – dremež sem stisnil samo enkrat! Za zajtrk ni bilo več časa, za kavo pa se ta vedno najde. Sicer sem si zamislil pot Rudnik v Topli – Peca a se je kasneje izkazalo, da bomo morali izbrati raje Jakobe – Peca. Ko smo se vozili globoko v Koroško, tja do Črne, sem v sebi bil kar vesel, da sem doma tam kjer sem. Nekateri predeli Koroške so zares od Boga pozabljeni. Med iskanjem izhodišča smo zavili na makadamske ceste, ki so dobršen del potekale skozi gozd in so se vlekle smešno dolgo. Tako dolgo, da v nekem trenutku nismo bili prepričani kje smo. Kasneje smo ugotovili, da smo popolnoma po nepotrebnem naredili ogromen krog skozi gozd.

Preberi več

Mozirska koča

Všeč mi je tale ideja, da vsak vikend obiščem kakšen nov hrib. Tokrat je bila na vrsti Mozirska koča na Golteh – 1356 m. Koča obratuje že od daljnega leta 1896. In smo spet pri nacistih; seveda so tudi tod okoli strašili in kočo leta 1942 požgali – tako kot tudi vse ostale, oziroma ostalo. Menda so prizanesli malo kateri hiši. Leto dni po vojni, leta 1946, so kočo ponovno zgradili a je ta leta 1950 ponovno pogorela v gozdnem požaru. Smola. Čeprav imam po strani starega očeta korenine v teh krajih, o njih ne vem prav kaj dosti. Tokrat pa tudi nisem imel nekih pričakovanj. Nedelja je bila meglena, kisla in konstantno je kazalo, da se bo zdaj zdaj ulilo. Z razgledi tokrat ni bilo nič. Je pa res, da ima tudi megla lahko svoj čar. Temperature za ta letni čas so smešno visoke, ampak se ne pritožujem. Aja, če ste na to pot  s seboj pozabili vzeti pijačo, se lahko med vmes na dveh lokacijah napojite z bistro izvirsko vodo.

Preberi več

Krvavica

Sicer se je ravno pričel čas kolin in je naslov več kot na mestu, vendar moram razočarati, ne bom govoril o svinjskih dobrotah. Nedelja je vedno dober dan za kakšen daljši, ali pa tudi krajši, izlet v hribe. V naših krajih so “de facto” izbor Mrzlica, Celjska koča, Grmada, Šmohor in, če se res mudi, Hom. Če bi konstantno hodil le na en hrib, bi se ga seveda hitro naveličal, zato je super, da imamo nekaj izbire. Velikokrat, ko se peljem proti Vranskem, se zalotim, da zrem proti hribu bizarnega, prekleto strmega videza. S svojimi 909 metri ni ravno velik, vseeno pa precej izstopa. Še več, poleg njegove nenavadne oblike, strmine, ga spremlja še zelo stara legenda, ki sega v obdobje srednjega veka našega Knežjega mesta – Celja. Legenda pravi, da naj bi tukaj umrla Veronika Deseniška, ki naj bi jo vrgli preko čeri. Pravijo, da še danes hodi tod okoli ob mesečnih nočeh sedet na skale. Od tod torej nenavadno ime, Krvavica.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.