Mala Ojstrica

»A velika tudi obstaja?« je Nejc začudeno vprašal dva mimoidoča planinca s hitrim tempom in ju spravil v nekaj kar bi lahko bil blažji krohot. Tokrat sem drugi vikend zapored obiskal nov vrh in kot kakšen otrok, pridobil dva nova žiga v mojo malo planinsko knjižico. Jebi ga, česar nisi izživel v otroštvu, zakaj ne sedaj hehe. Kolikor sem opazil, niti ni toliko bizarno, da odrasel človek polni planinsko knjižico. Malo sem se tudi naveličal vedno znova obiskovati lokalne hribe in je tovrstna popestritev več kot dobrodošla. Tudi motiviranost je bistveno večja.

Ker ne želiš, da bi nekomu, ki ne hodi veliko, pokvaril potencialno veselje do hribolazenja in bi se mu to, ob svinjskem naporu zagabilo, je dobro izbrati lažje, lepe in človeku prijazne vzpone. Tokrat sem izbral Malo Ojstrico za katero sem bebavo spoznal, da se nahaja tik pod Veliko Ojstrico. Ker tokrat ni bilo kandidatov, bi šel tudi sam, a je v izlet – na veliko presenečenje – privolil Nejc. Še več; ob šestih zjutraj je bil pri meni, pripravljen in spočit! Upam, da se nas časom nabere čimvečja ekipa. Tudi tokrat je bilo vreme popolno.

Preberi več

Kamniško sedlo

V 2017 še nisem hribolazil praktično nič. Skoraj toliko kot sem pisal blog. Nič. Mislim, da sem bil dvakrat na kakšnem bližnjem hribu. Nesramno bi se bilo zgovarjati na otroka, čeprav je verjetno nekaj tudi na tem – prioritete se malo spremenijo. Zadnji lepši izlet v višave se je zgodil lani, na Peco, in to dvajsetega decembra, ko je bilo tudi na vrhu smešno toplo za ta letni čas. Ampak saj se je sezona letos šele pričela, nič ni izgubljeno. Sneg je že kar konkretno pobralo in ni vrag, da nebi obhodil nekaj vrhov.

Na Kamniškem Sedlu sem bil pred leti, z Nušo. V času spoznavanja in sveže zaljubljenosti sem jo mučil v tiste strmine – ki dejansko to niti niso. Spomnim se, da sem bil nad vrhom kar očaran. Veliki gorski travniki s spektakularnimi razgledi na gorovje, tišina, mir … V Kamniški Bistrici sem bil velikokrat, tudi, ko nisem imel namenov planinarjenja. Tam je lepo. Še posebej poleti, ko je za crknit vroče in je ob idiličnem mini “jezeru” iz katerega izvira Bistrica, božansko osvežujoče in hladno. Za ohladiti – ja, namočiti noge – vsekakor, nikakor pa za kopanje. Tam več kraških izvirov ustvarja Bistrico, torej je logično, da je peklensko mrzla.

Preberi več

Fotr

Nekaj časa sem tuhtal ali naj o tem kaj napišem. Nenazadnje, ta blog je bil ustvarjen z namenom neke osebne kronike, torej je prav, da napišem kakšno besedo tudi na temo tako pomembnega dogodka v mojem življenju. Sicer preziram manično objavljanje fotografij svojih otrok po raznih socialnih omrežjih, ampak ok, tokrat moram narediti izjemo, sledila bo tudi kakšna fotografija. Pravzaprav, zakaj bi to kdo sploh počel – dnevno objavljal svetu fotografije svojih otrok? Resnica je, verjeli ali ne, ljudem ni mar za slike vaših otrok. Še več, večini ni mar niti za vašega otroka, vseeno jim je. Razen tistim nekaj ljudem, ki so stalnica v vašem življenju in so za vas zares iskreno veseli ter radost delijo z vami. Torej, namesto dnevnega objavljanja na Facebook, je bolje graditi družinski album s kvalitetnimi fotografijami, ki jih tudi natisnemo v fizično obliko. Album boste nekoč prijeli v roke in ga prelistali skupaj z vašim otrokom, ki bo takrat odrasla in, upajmo, samostojna oseba. To bo obema pričaralo tiste lepe nostalgične občutke. Na disku bodo fotografije pozabljene.

Preberi več

Garmin vivoactive HR

Ideja o novi uri

Sedaj, ko je že minilo nekaj časa od nakupa in je prvotna vzhičenost malce popustila, bom zapisal besedo ali dve o tej krasni stvari. Bolj, ko je postajalo mrzlo, bolj sem se predajal ideji, da bi ponovno pričel s tekom. V fitnes me nikakor več ne vleče. Sem eden tistih revežev, ki je padel na finto modernega marketinga in obožujem razne statistike; nekatere uporabne in potrebne, druge povsem nepotrebne. Moje primarne dejavnosti so v veliki večini kolesarjenje, hribolazenje in sedaj ponovno – tek. Za tekaške podvige amaterja so nekako najpomembnejši podatek trenutni srčni utrip, čas in območje srčnega utripa. Tukaj bi se lahko zadeva zaključila. Snemanje poti, kilometražo itd., lahko rešimo preko pametnega telefona – Strava, Endomondo …

Preberi več

Peca – Kordeževa glava

Pred leti, je bila Peca prvi dvatisočak, katerega sem obiskal. Spomnim se, da sem bil navdušen. Decembra me sicer ne vleče ravno v gore in raje hodim po nižjih hribih, a letos je december smešno topel in več kot primeren tudi za visokogorje. Oni dan, ko smo imeli s službo zaključek, smo se globoko zadebatirali in modrovali na dolgo in široko kako bi morali večkrat skupaj v hribe. Seveda smo pogovor furali močno podkrepljeni z viljamovko in ostalimi zvarki. A je alkohol le pustil še nekaj spomina, in smo prvi izlet tudi realizirali. Večer pred izletom sem tuhtal ali bi s seboj vzel svoj dslr aparat, ali bi se prepustil kar ajfonu. Po kar precej truda, sem končno našel popoln način kako se opremiti z DSLR aparatom tako, da ta med pohodom ne moti. Vse spodnje fotografije so narejene s fiksnim 35 mm.

Nisem jutranji človek, nikakor nisem, a tokrat je bilo že ob petih zjutraj presenetljivo lahko vstati iz postelje – dremež sem stisnil samo enkrat! Za zajtrk ni bilo več časa, za kavo pa se ta vedno najde. Sicer sem si zamislil pot Rudnik v Topli – Peca a se je kasneje izkazalo, da bomo morali izbrati raje Jakobe – Peca. Ko smo se vozili globoko v Koroško, tja do Črne, sem v sebi bil kar vesel, da sem doma tam kjer sem. Nekateri predeli Koroške so zares od Boga pozabljeni. Med iskanjem izhodišča smo zavili na makadamske ceste, ki so dobršen del potekale skozi gozd in so se vlekle smešno dolgo. Tako dolgo, da v nekem trenutku nismo bili prepričani kje smo. Kasneje smo ugotovili, da smo popolnoma po nepotrebnem naredili ogromen krog skozi gozd.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.