Komna

Na Komni sem bil nazadnje nekje leta 2012. Lažem, bilo je 2011. Takrat smo skupaj z Alešem in Tomažem planirali daljši izlet, katerega pot bi peljala po eni izmed mnogih sledi prve svetovne vojne, Soške fronte. Najbolj mi je v spominu ostala slikovita pokrajina, polna raznih ostankov, ki jih je kruta vojna pustila za seboj. Zdaj vzbujajo čudne občutke spoštovanja in mogoče celo pomilovanja, ko pomisliš, da so se nekoč možje v teh razmerah borili. In to tudi pozimi. Prestajali so nečloveške napore. Takrat smo prvi dan prespali na Komni in potem preko Krnskega jezera osvojili še Krn. V spominu ostaja tudi blazno dolgočasno in duhamorno plazenje iz Krna v dolino. Ko so noge bile že konkretno utrujene, sonce pa je pripekalo. Ampak kakorkoli, tisto je bil  eden lepših izletov.

Read more

Epiphone Les Paul Standard

Minilo je že kar precej časa od kar sem imel kakšen simpatičen domač DIY projektič. Zadnjega sem končal zgodaj poleti, lani, teraso. Renoviranje, šraufanje jn nasploh spraviti nekaj kar je v slabšem stanju v nekaj kar deluje potem kolikor toliko dosledno, mi je v veselje. Gibson Les Paul; lesena legenda z nekaj kovine in osnovne elektronike, ob kateri smo kot najstniki doživljali erekcije ter sanjarili kako bomo nekoč zažigali na odrih, ženske pa se nam bodo metala v naročja. To je tista kitara s katero je svet osvajal Slash, pa Jimmy Page, Randy Rhoads, tudi Bob marley in drugi. Leta so šla naprej, za nekaj časa sem na kitare malo pozabil – nikoli pa povsem. Potem me je Nuša za trideseti rojstni dan presenetila s čudovito elektro-akustično kitaro. Od takrat kar precej igram, zadnje čase pa sem obseden. Včasih tudi po cel dan, če je čas.

Preberi več

Ta “izlet”, ki bi moral biti predvsem sproščen pohod, da se človek nadiha svežega zraka, je bil vse prej kot to. Upam trditi, da celo eden mojih najbolj zajebanih pohodov nasploh. O tem kasneje.

Verjetno sem že omenil, da je ravno Uršlja gora tista, ki me je navdušila nad hribolazenjem. Davno je tega, ko sem bil še srednješolski mulo in so nas trpinčili in gnali gor. Ampak tarkrat mi je prirastlo k srcu. Od takrat sem se je lotil večkrat, tudi s kolesom. Ni zahtevna in ravno prav lepa ter razgibana za nekoliko lažji nedeljski pohod v dobri družbi. Tudi s kolesom je precej zmerna. Razen zadnja slaba dva kilometra. Bila je napovedana lepa, deloma sončna nedelja in ker že nekaj časa nisem hribolazil, kot nalašč za pričetek sezone. S svojimi 1699 metri pa je tudi dovolj visoko, da imaš malo tistega občutka gorá. Kot vedno, tudi tokrat idejo glede hribov delim z Davorjem, ki skoraj nikoli ne odkloni. Presenetljivo visoke so bile tudi temperature, celo na vrhu. Tokrat pa sem jo obiskal tudi prvič, ko je del poti bil še kar dobro v snegu.

Preberi več

Triglav

Še v enem prejšnjih zapisov sem trdil, da Triglav letos ponovno ne bo ena od izpolnjenih destinacij. Vsako leto ista zgodba. Moram priznati, da me Triglav napram temu, da je pač najvišji slovenski vrh, ni nikoli ravno posebno zanimal. Še posebej zaradi velike gužve, kot steklo zlizanih in spolzkih skal, nekaterih brezobraznih planincev, ki smetijo in serjejo kar ob poteh, in tako naprej. Roko na srce, Slovenija lahko ponudi ogromno lepših, enako ali bolj atraktivnih, ter manj zgužvanih izletov. Ampak ajde, enkrat je treba. Oni dan, sva ob pivu z Davorjem kar tako, malodane ravnodušno sklenila, da bo naslednji vikend čas, da nehava samo govoriti in enkrat tudi greva. Vremenska napoved je bila super. Malo oblačnosti, v glavnini pa samo sonce in popolne temperature. Dežja ne bo.

Preberi več

Ojstrica (čez Škarje)

Eden večjih užitkov je, ko se nekje sredi pomladi, ko je ob koncu delovnega dne sonce ravno prav visoko na zahodu in pričara tisto čudovito zlato svetlobo, odstrani meglico, ki jo radi povzročijo vroči poletni dnevi, in je jasnost največja, peljem domov ter gledam v daljno gorovje, v globino Savinjske doline. Mogočen razgled, ki mi je vedno sprožil firbec kako je tam gori. Niti ne tako dolgo nazaj, nisem vedel, da je tisti najvišji vrh Ojstrica. S svojimi 2350 metri je najvišja med vrhovi, ki jih vidim na poti iz službe domov. Z Ojstrico se že dolgo spogledujeva; tako dolgo, da je skoraj čudno, da je nisem obiskal že prej.

Letos imam nekakšno mini invazijo na Kamniško-Savinjske Alpe, imam malo občutka krivde, da sem se jih tako dolgo otepal in fantaziral le o Julijcih. Pa tudi zagona do hribolazenja mi to leto ne manjka. Vročina pa seveda vse malce zavira. Za Ojstrico smo se odločili precej impulzivno, v smislu “enkrat je treba”. Določili smo soboto, precej pozno zjutraj, ker prej ni bilo izvedljivo.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.