Ojstrica (čez Škarje)

Eden večjih užitkov je, ko se nekje sredi pomladi, ko je ob koncu delovnega dne sonce ravno prav visoko na zahodu in pričara tisto čudovito zlato svetlobo, odstrani meglico, ki jo radi povzročijo vroči poletni dnevi, in je jasnost največja, peljem domov ter gledam v daljno gorovje, v globino Savinjske doline. Mogočen razgled, ki mi je vedno sprožil firbec kako je tam gori. Niti ne tako dolgo nazaj, nisem vedel, da je tisti najvišji vrh Ojstrica. S svojimi 2350 metri je najvišja med vrhovi, ki jih vidim na poti iz službe domov. Z Ojstrico se že dolgo spogledujeva; tako dolgo, da je skoraj čudno, da je nisem obiskal že prej.

Letos imam nekakšno mini invazijo na Kamniško-Savinjske Alpe, imam malo občutka krivde, da sem se jih tako dolgo otepal in fantaziral le o Julijcih. Pa tudi zagona do hribolazenja mi to leto ne manjka. Vročina pa seveda vse malce zavira. Za Ojstrico smo se odločili precej impulzivno, v smislu “enkrat je treba”. Določili smo soboto, precej pozno zjutraj, ker prej ni bilo izvedljivo.

Preberi več

Velika planina

Velika planina je ena tistih destinacij, ki jo je moč videti na vsakem turističnem plakatu ali brošuri, ki želi turistu prikazati (prodati) lepote Slovenije. Posledično gre za zelo turistično destinacijo. Obiska sem se kar nekaj časa otepal kot hudič križa. Največ zato, ker sem bil 100%, da je to ena tistih točk, kjer ljudje s sedežnicami hodijo v hribe, s pirom v rokah frcajo čike na travnike, v planinski opremi zadnjega trenda; pa tudi kakšna s petkah bi se našla; na vrhu pa potem brez vsakega občutka za bonton smeti povsod naokoli … Mogoče nekaj takega, kot če greš v fitnes, kot začetnik, in ti gredo skrajno na kurec tisti egocentrični otečenci, ki večino časa hodijo okoli in govorijo ter pametujejo, ne pospravljajo za seboj uteži, ne uporabljajo brisače itd. Sicer ne vem od kod sem dobil te blodnje, ampak verjetno na nečem že temeljijo. Mogoče iz izkušenj na kakšnem zelo priljubljenem lokalnem hribu, ki v nedeljo popoldan bolj spominja na modno revijo ali kakšen BTC, kot kaj drugega. Mogoče sem pa samo stari in tečen. No, to nedeljo sva šla, in to na mojo pobudo!

Preberi več

Mala Ojstrica

»A velika tudi obstaja?« je Nejc začudeno vprašal dva mimoidoča planinca s hitrim tempom in ju spravil v nekaj kar bi lahko bil blažji krohot. Tokrat sem drugi vikend zapored obiskal nov vrh in kot kakšen otrok, pridobil dva nova žiga v mojo malo planinsko knjižico. Jebi ga, česar nisi izživel v otroštvu, zakaj ne sedaj hehe. Kolikor sem opazil, niti ni toliko bizarno, da odrasel človek polni planinsko knjižico. Malo sem se tudi naveličal vedno znova obiskovati lokalne hribe in je tovrstna popestritev več kot dobrodošla. Tudi motiviranost je bistveno večja.

Ker ne želiš, da bi nekomu, ki ne hodi veliko, pokvaril potencialno veselje do hribolazenja in bi se mu to, ob svinjskem naporu zagabilo, je dobro izbrati lažje, lepe in človeku prijazne vzpone. Tokrat sem izbral Malo Ojstrico za katero sem bebavo spoznal, da se nahaja tik pod Veliko Ojstrico. Ker tokrat ni bilo kandidatov, bi šel tudi sam, a je v izlet – na veliko presenečenje – privolil Nejc. Še več; ob šestih zjutraj je bil pri meni, pripravljen in spočit! Upam, da se nas časom nabere čimvečja ekipa. Tudi tokrat je bilo vreme popolno.

Preberi več

Kamniško sedlo

V 2017 še nisem hribolazil praktično nič. Skoraj toliko kot sem pisal blog. Nič. Mislim, da sem bil dvakrat na kakšnem bližnjem hribu. Nesramno bi se bilo zgovarjati na otroka, čeprav je verjetno nekaj tudi na tem – prioritete se malo spremenijo. Zadnji lepši izlet v višave se je zgodil lani, na Peco, in to dvajsetega decembra, ko je bilo tudi na vrhu smešno toplo za ta letni čas. Ampak saj se je sezona letos šele pričela, nič ni izgubljeno. Sneg je že kar konkretno pobralo in ni vrag, da nebi obhodil nekaj vrhov.

Na Kamniškem Sedlu sem bil pred leti, z Nušo. V času spoznavanja in sveže zaljubljenosti sem jo mučil v tiste strmine – ki dejansko to niti niso. Spomnim se, da sem bil nad vrhom kar očaran. Veliki gorski travniki s spektakularnimi razgledi na gorovje, tišina, mir … V Kamniški Bistrici sem bil velikokrat, tudi, ko nisem imel namenov planinarjenja. Tam je lepo. Še posebej poleti, ko je za crknit vroče in je ob idiličnem mini “jezeru” iz katerega izvira Bistrica, božansko osvežujoče in hladno. Za ohladiti – ja, namočiti noge – vsekakor, nikakor pa za kopanje. Tam več kraških izvirov ustvarja Bistrico, torej je logično, da je peklensko mrzla.

Preberi več

Fotr

Nekaj časa sem tuhtal ali naj o tem kaj napišem. Nenazadnje, ta blog je bil ustvarjen z namenom neke osebne kronike, torej je prav, da napišem kakšno besedo tudi na temo tako pomembnega dogodka v mojem življenju. Sicer preziram manično objavljanje fotografij svojih otrok po raznih socialnih omrežjih, ampak ok, tokrat moram narediti izjemo, sledila bo tudi kakšna fotografija. Pravzaprav, zakaj bi to kdo sploh počel – dnevno objavljal svetu fotografije svojih otrok? Resnica je, verjeli ali ne, ljudem ni mar za slike vaših otrok. Še več, večini ni mar niti za vašega otroka, vseeno jim je. Razen tistim nekaj ljudem, ki so stalnica v vašem življenju in so za vas zares iskreno veseli ter radost delijo z vami. Torej, namesto dnevnega objavljanja na Facebook, je bolje graditi družinski album s kvalitetnimi fotografijami, ki jih tudi natisnemo v fizično obliko. Album boste nekoč prijeli v roke in ga prelistali skupaj z vašim otrokom, ki bo takrat odrasla in, upajmo, samostojna oseba. To bo obema pričaralo tiste lepe nostalgične občutke. Na disku bodo fotografije pozabljene.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.