33

Če gre verjeti splošnemu ustnemu izročilu, sem zdaj v Kristusovih letih. 33 je številka, ki malo bolj odmeva samo zaradi njega, Kristusa, drugače se zdi povsem nepomembna in je na videz podobno pomembna, kot recimo 23. Ni drame, ni udarno, nikomur ni mar. Je pa malo bolj dramatično, ko pomislim, da sem ravno praznoval svoj trideseti rojstni dan in da so od takrat minila že tri leta. Zdaj, ko smo kolikor toliko odrasli, odgovorni in vrženi na trg, v službe in statiko vsakdana, je čas dobil čisto novo dimenzijo. Leti. In to z zastrašujočo hitrostjo. Nova leta, Božiči in rojstni dnevi se zdi, da se ponavljajo s komično hitrostjo. Ko praznuješ novo leto, se zdi, da naslednji teden planiraš že novega. Ampak tako je, rutina. Ta naj bi, glede na raziskave, bila odgovorna za takšno percepcijo časa. Ko se naši možgani ujamejo v rutino, ponavljanje, čas dojemajo drugače.

Preberi več

Iz Dobrovelj k lopati

Sončni vikendi kot je bil ta so popolni za izlete, dolge kolesarske ture, celodnevna hribolazenja in številne ostale aktivnosti, ki vas osrečujejo, pa če tudi je to sprehajanje po nakupovalnih centrih – kar bi seveda odsvetoval, saj je nedelja čas za mentalen oddih. Vse skupaj pa je še toliko lepše, če poteka v dobri in sproščeni družbi ter v relativno umirjenem tempu.

Že sobota je bila čudovita z dolgim-kratkim izletom po sekundarnem domačem kraju, Braslovčah. Po okoliških kolovozih smo se odpravili proti Dobrovljam, ki pa sem jih do sedaj gledal zgolj skozi okno, ob kavi, ponavadi takrat, ko sem se pripravljal na izlet na kakšen drug hrib. Že precej časa sem se čutil dolžan, da jih obiščem saj živim pod njimi in so se morale zgoditi. Z Nežo na hrbtu in Nušo ob strani sem se čudil kako lepi kraji so v okolici Braslovč. Na trenutke, v tem času, ko je vse zeleno in cveti, so razgledi epski, čisti kič. Ker cest nihče zares dobro ni poznal, smo šli malo na pamet, zato je pot vsega skupaj trajala nekje štiri ure. Ob tem sem odkril kup idej za dobre tekaške in kolesarske poti, ki jih lahko dodam na svoj seznam. Iz Dobrovelj pa je obvezno potrebno tudi na spust z gorskim biciklom saj do Braslovč vodi super lep trail.

Preberi več

Vrečka

Po dolgem času še malo pritoževanja. Oni dan sem nabavljal zelenjavo in se ob izhodu iz trgovine tokrat opazil koliko plastike nesem domov poleg nekaj kosov zelenjave. Dobri supermarketi nudijo vse kar ti srce poželi; vzameš vrečko, nadevaš vanjo kose določene zelenjave ali sadja, položiš na tehtnico in nekaj sekund, med stotinami gumbov, zmedeno, skoraj mrzlično iščeš pravega. Nato mašina bruhne nalepko, ki jo pokneš na vrečko. Potem ta postopek ponavljaš tako dolgo, kolikor različnih tipov zelenjave ali sadja želiš. Na policah je še več živil, ki jih mogoče potrebuješ in so v plasticni embalazi. S kupom vrečk prideš do blagajne kjer po končanem nakupu vse skupaj spraviš v veliko vrečko. Ko prideš domov, s seboj privlečeš še zajeten kup plastike, ki bo romala v smeti. V še večjo vrečko, kakopak.

Preberi več

Srečno 2018

Tokrat že osmič! Ko nekaj ponavljaš že osem let, je smiselno, da se temu lahko reče že navada, rutina. Tudi to leto, iz navade: »srečnega in zdravega!« Sicer je navada bila, da tole pisuro dam v svet enaintridesetega, pa nekako ni šlo. Danes pa sem pozen; sem se moral najprej spraviti skozi meglo zanikrnega glavobola, ki ga je podaril kakšen kozarček gina preveč. Kaj vse se je v teh osmih letih zgodilo; koliko sem se spremenil jaz; koliko se je spremenila družba; ljudje, ki jih poznam; svet. 2017 je bilo kar noro leto. Nekaj se jih je rodilo, nekaj jih je za vedno odšlo. Posledično je bilo to tudi leto neizmernega veselja in ljubezni ter tudi nekaj žalosti. Bipolarno leto.

Preberi več

Jesenska hibernacija

V zadnjih tednih se mi je že nekajkrat zgodilo, da je kdo potožil kako pogreša nove zapise na tem blogu. Sicer mi takšna izjava zelo laska in mi daje novega zagona, mi je pa tudi nekoliko tuja saj si težko predstavljam, da bi ljudje dejansko bili v pričakovanju novih zapisov tega bloga do te mere, da bi se ga spomnili še nekaj mesecev po popolni odsotnosti pisanja. Kakorkoli, hvala! Izredno me veseli, da se je z leti spletel nekakšen manjši krog zvestih bralcev. Večkrat sem sicer poudaril, da je glavna ideja tega bloga nekakšna osebna kronika, kot nek javni osebni dnevnik. Izredno zanimivo, pa tudi bizarno, je ko bereš svoje zapise za nekaj let nazaj. Veliko bolj intenzivno se spominjaš raznih dogodkov ali prelomnic. Še dodatno noto nostalgičnosti dodajo fotografije.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.