Srečno 2018

Tokrat že osmič! Ko nekaj ponavljaš že osem let, je smiselno, da se temu lahko reče že navada, rutina. Tudi to leto, iz navade: »srečnega in zdravega!« Sicer je navada bila, da tole pisuro dam v svet enaintridesetega, pa nekako ni šlo. Danes pa sem pozen; sem se moral najprej spraviti skozi meglo zanikrnega glavobola, ki ga je podaril kakšen kozarček gina preveč. Kaj vse se je v teh osmih letih zgodilo; koliko sem se spremenil jaz; koliko se je spremenila družba; ljudje, ki jih poznam; svet. 2017 je bilo kar noro leto. Nekaj se jih je rodilo, nekaj jih je za vedno odšlo. Posledično je bilo to tudi leto neizmernega veselja in ljubezni ter tudi nekaj žalosti. Bipolarno leto.

Preberi več

Jesenska hibernacija

V zadnjih tednih se mi je že nekajkrat zgodilo, da je kdo potožil kako pogreša nove zapise na tem blogu. Sicer mi takšna izjava zelo laska in mi daje novega zagona, mi je pa tudi nekoliko tuja saj si težko predstavljam, da bi ljudje dejansko bili v pričakovanju novih zapisov tega bloga do te mere, da bi se ga spomnili še nekaj mesecev po popolni odsotnosti pisanja. Kakorkoli, hvala! Izredno me veseli, da se je z leti spletel nekakšen manjši krog zvestih bralcev. Večkrat sem sicer poudaril, da je glavna ideja tega bloga nekakšna osebna kronika, kot nek javni osebni dnevnik. Izredno zanimivo, pa tudi bizarno, je ko bereš svoje zapise za nekaj let nazaj. Veliko bolj intenzivno se spominjaš raznih dogodkov ali prelomnic. Še dodatno noto nostalgičnosti dodajo fotografije.

Preberi več

32

Še eno leto naokoli, kaj naj rečem. Definitivno je to leto prineslo veliko spremembo, odgovornost in ogromno nove ljubezni. Otroka. Čas v tem letu mislim, da se izkoristil še kar dobro. Veliko časa z družino, nikakor nisem pozabil na prijatelje kot tudi ne na svoje hobije in strasti. Nekako se zdi, da nama dobro uspeva furati neko srednjo pot in nisva padla v nek ekstrem, da bi s tem tudi pozabila nase. Za dober odnos in dobro vzdušje je to še kako pomembno – ne pozabiti nase in na svoje strasti.

Preberi več

Žalske prioritete

Že pred časom sem sklenil, da bom novice spremljal le minimalnih količinah saj so naravnane tako, da v človeku sprožajo stres in občutek panike ter vzbujajo konstantno stanje alarma. Seveda pa jih tu in tam še vedno pogledam. Črne kronike načeloma nikoli ne berem, danes pa mi na uho pride novica o ponovni žrtvi, ki je rezultat železniške nesreče v Dobriši vasi pri Petrovčah. V Petrovčah sem živel trideset let in vem, da ta nesreča ni prva, ki se je zgodila na tej trasi. Preglednost tega prehoda pa je – dokler ne zapelješ praktično na tirnice – več ali manj nična. Velikokrat sem se že spraševal zakaj ne poskrbijo za večjo preglednost in varnost na tem delu. Tokrat je rezultat mrtva 16-letnica, 19 in 20 letna sopotnika pa sta hudo poškodovana. Seveda ne govorim, da je previdnost odveč, sigurno pa  takšne razmere ne pomagajo.

Občina Žalec gradi projekte, ki pritegnejo množice pogledov in vzbujajo začudenja na svetovni ravni. Fontana piva je projekt s katerim se zelo radi pohvalimo, tujci pa zavistno sanjajo kako rajsko je v Žalcu kjer se pivo cedi kar iz pip. Kaj pravite, ko bi poskrbeli še za varnost ljudi in izpostavljene železniške prehode kot je tisti, ki je tokrat vzel življenje, ustrezno zaščitili? Verjetno je takšen poseg napram fontani piva stroškovno komičen. Nekako sedaj verjamem, da se bo prehod sedaj uredil z zapornicami, če bo seveda dosti zgražanja javnosti, v nasprotnem primeru se bo pozabilo in čakalo na naslednjo žrtev.

Fotr

Nekaj časa sem tuhtal ali naj o tem kaj napišem. Nenazadnje, ta blog je bil ustvarjen z namenom neke osebne kronike, torej je prav, da napišem kakšno besedo tudi na temo tako pomembnega dogodka v mojem življenju. Sicer preziram manično objavljanje fotografij svojih otrok po raznih socialnih omrežjih, ampak ok, tokrat moram narediti izjemo, sledila bo tudi kakšna fotografija. Pravzaprav, zakaj bi to kdo sploh počel – dnevno objavljal svetu fotografije svojih otrok? Resnica je, verjeli ali ne, ljudem ni mar za slike vaših otrok. Še več, večini ni mar niti za vašega otroka, vseeno jim je. Razen tistim nekaj ljudem, ki so stalnica v vašem življenju in so za vas zares iskreno veseli ter radost delijo z vami. Torej, namesto dnevnega objavljanja na Facebook, je bolje graditi družinski album s kvalitetnimi fotografijami, ki jih tudi natisnemo v fizično obliko. Album boste nekoč prijeli v roke in ga prelistali skupaj z vašim otrokom, ki bo takrat odrasla in, upajmo, samostojna oseba. To bo obema pričaralo tiste lepe nostalgične občutke. Na disku bodo fotografije pozabljene.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.