32

Še eno leto naokoli, kaj naj rečem. Definitivno je to leto prineslo veliko spremembo, odgovornost in ogromno nove ljubezni. Otroka. Čas v tem letu mislim, da se izkoristil še kar dobro. Veliko časa z družino, nikakor nisem pozabil na prijatelje kot tudi ne na svoje hobije in strasti. Nekako se zdi, da nama dobro uspeva furati neko srednjo pot in nisva padla v nek ekstrem, da bi s tem tudi pozabila nase. Za dober odnos in dobro vzdušje je to še kako pomembno – ne pozabiti nase in na svoje strasti.

Preberi več

Žalske prioritete

Že pred časom sem sklenil, da bom novice spremljal le minimalnih količinah saj so naravnane tako, da v človeku sprožajo stres in občutek panike ter vzbujajo konstantno stanje alarma. Seveda pa jih tu in tam še vedno pogledam. Črne kronike načeloma nikoli ne berem, danes pa mi na uho pride novica o ponovni žrtvi, ki je rezultat železniške nesreče v Dobriši vasi pri Petrovčah. V Petrovčah sem živel trideset let in vem, da ta nesreča ni prva, ki se je zgodila na tej trasi. Preglednost tega prehoda pa je – dokler ne zapelješ praktično na tirnice – več ali manj nična. Velikokrat sem se že spraševal zakaj ne poskrbijo za večjo preglednost in varnost na tem delu. Tokrat je rezultat mrtva 16-letnica, 19 in 20 letna sopotnika pa sta hudo poškodovana. Seveda ne govorim, da je previdnost odveč, sigurno pa  takšne razmere ne pomagajo.

Občina Žalec gradi projekte, ki pritegnejo množice pogledov in vzbujajo začudenja na svetovni ravni. Fontana piva je projekt s katerim se zelo radi pohvalimo, tujci pa zavistno sanjajo kako rajsko je v Žalcu kjer se pivo cedi kar iz pip. Kaj pravite, ko bi poskrbeli še za varnost ljudi in izpostavljene železniške prehode kot je tisti, ki je tokrat vzel življenje, ustrezno zaščitili? Verjetno je takšen poseg napram fontani piva stroškovno komičen. Nekako sedaj verjamem, da se bo prehod sedaj uredil z zapornicami, če bo seveda dosti zgražanja javnosti, v nasprotnem primeru se bo pozabilo in čakalo na naslednjo žrtev.

Fotr

Nekaj časa sem tuhtal ali naj o tem kaj napišem. Nenazadnje, ta blog je bil ustvarjen z namenom neke osebne kronike, torej je prav, da napišem kakšno besedo tudi na temo tako pomembnega dogodka v mojem življenju. Sicer preziram manično objavljanje fotografij svojih otrok po raznih socialnih omrežjih, ampak ok, tokrat moram narediti izjemo, sledila bo tudi kakšna fotografija. Pravzaprav, zakaj bi to kdo sploh počel – dnevno objavljal svetu fotografije svojih otrok? Resnica je, verjeli ali ne, ljudem ni mar za slike vaših otrok. Še več, večini ni mar niti za vašega otroka, vseeno jim je. Razen tistim nekaj ljudem, ki so stalnica v vašem življenju in so za vas zares iskreno veseli ter radost delijo z vami. Torej, namesto dnevnega objavljanja na Facebook, je bolje graditi družinski album s kvalitetnimi fotografijami, ki jih tudi natisnemo v fizično obliko. Album boste nekoč prijeli v roke in ga prelistali skupaj z vašim otrokom, ki bo takrat odrasla in, upajmo, samostojna oseba. To bo obema pričaralo tiste lepe nostalgične občutke. Na disku bodo fotografije pozabljene.

Preberi več

Odštevam ure in minute

Danes je eden tistih večerov, ko budno čakam; a bo, al ne bo. Danes, jutri, čez en teden, dva? Rok tvojega prihoda iz udobja maminega abdomna je sicer tretjega februarja, a v realen svet lahko privekaš vsak trenutek. Vsa zgodba se lahko začne odvijati čez nekaj dni, nekaj ur, minut. Nihče ne ve. Sicer nisem pretirano nervozen, a vsakič, ko je samo sum o tem, da gre zares, me preplavi divji adrenalin. Utrip naraste, pridruži se nervoza, misli švigajo sem ter tja med tem, ko se poskušam kar se da skoncentrirati in zadevo izpeljati kot je treba. Rad bi rekel, da me ni strah a bi lagal. A je že tako, ljudje se bojimo novih, velikih začetkov, novih poglavji. A v veliko večji meri, se tvojega prihoda veselim z vso radostjo, ki jo premorem. Tisto iskreno. Sploh te še ni tukaj, ob nama, pa čutim neznansko ljubezen, ki je ne znam opisati, izredno povezavo. Pa tisti poseben čut, skrb, privinski nagon verjetno, zavedanje, da moram od sebe dati vse kar je v moji moči, da ti naredim življenje kar se da dobro, zanimivo, da sem tvoj sopotnik, varuh, učitelj in predvsem dober oče.

Preberi več

Srečno 2017

Tokrat že šestič. Že preden se je 2015 končalo, sem delal plane in bil siguren, da bo 2016 nekaj posebnega in nasploh super leto. Definitivno je bilo nekaj posebnega, pa še kako. Poleg osebnih, precej masivnih eksistenčnih kriz z raznimi vprašanji o lastnem obstoju, me je konec pomladi presenetila še posebej vznemerljiva novica. Prišla je precej nepričakovano, kot strela iz jasnega, po tem, ko sem se iz službe vrnil domov, rahlo okajen po nekaj pirih s sodelavcem. »Igor, noseča sem.« A me zajebavaš? »Res sem noseča!« Po tem, ko sem odprl še lično kuverto v kateri sta bila dva pozitivna testa nosečnosti, ni bilo več dvoma, da gre zares. Seveda je pretkani ženski um vse skupaj še v večnost obeležil s svojim telefonom, ko se je šla skrito kamero. Človek se na takšno novico ne pripravi. Lahko si misliš, da si pripravljen ampak nisi. Po nekaj minutnem adrenalinskem šoku in dojemanju vsega, me je popadla silna evforija in nepopisno veselje – ne zavračam možnosti, da pri tem ni imel nekaj zaslug tudi pir. Po nekaj dneh pa relativno velike skrbi, kaj in kako bova šla skozi to, ali sva pripravljena? Ampak skrbi minejo, ko se malce pomiriš in pogovoriš sam s seboj. Dal boš vse od sebe, več kot to pa tako ne gre.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.