Lagal bi, če bi rekel, da mi je čisto ravno, ko gledam kako hitro odrašča moja sestrica. Prišel je oktober in z njim končno čas, ko bo drago dekle stopilo v študentska leta. Nov svet, novi izzivi, osebnostna rast, nova znanja, nova poznanstva, nove žalosti in nova veselja, nove ljubezni. Kokon se je odprl. Razpirajo se krila. Kalila se bo, postajala bo modrejša, bolj premišljena, samostojna … kmalu bo postala ženska. Malo pičkasto se počutim, ko pišem te besede a vseeno imam občutek, da je prav, da jih napišem. Škoda bi bila, če nebi nikoli bile napisane. Starejši brati imamo ogromno vlogo pri odraščanju naših mlajših sester. Imamo ogromen vpliv. Kot otrokom, vedno radovednim, veselim in razposajenim predstavljamo nekakšen vzor. Posredno jim predstavljamo nove stvari, jih na nek način kalimo in izobražujemo. Tako pač je. Imamo tudi malo vpliva pri razvoju samega karakterja.

Sedaj je prišel čas, ko ne bo nikoli več tako kot je bilo. Seveda se bomo še ogromno videli, bomo v kontaktu … ampak, stvari se bodo spremenile. Je začetek slovesa otroštvu, mladostništvu, tistemu življenju kot smo ga poznali in ga bili vajeni. Ko si bil slabe volje in si pogledal v sobo kjer si jo vedno našel za računalnikom. Dodal si kakšen blesav, brezzvezen komentar, naredil kaj otročjega in se seveda počutil bolje.

Spominjam se najinega otroštva. Pravzaprav se zdi, kot da so ta leta minila s svetlobno hitrostjo. Nedolžna leta otroške naivnosti, brezskrbnosti. Naredila sva toliko bedarij a bila sva zelo kreativna. Dolg čas nama  ni bilo nikoli pa čeprav nisma vedno imela toliko igrač kot so jih imeli nekateri drugi. Seveda je bilo kot pri večini drugih družin. Ona je bila malce privilegirana s strani očeta, jaz pa s strani mame. Vedno mi je nekako sledila, se v dosti pogledih zgledovala po meni. Jaz sem bil vedno bol zasanjan, umetniški tip človeka. Ona je bila vedno bolj znanstvene, realistične narave. Seveda pa ima tudi svoje zasanjane, umetniške trenutke. Ampak, ko naju gledam danes, sva si vseeno zelo podobna. Jaz kot starejši brat sem seveda imel nalogo, da sem velikokrat bil tečen. Ostaja en kup lepih spominov na otroštvo, ki  človeka spravijo v nekakšno mešano solato občutkov. Navdajo te s srečo, pričarajo ti nasmeh, po drugi strani pa te naredijo malce otožnega, nostalgičnega, melanholičnega. Gledaš slike iz otroštva in se vprašaš kam hudiča čas tako beži. Zazreš se vase in opaziš, da si v nekaj letih postal drug človek. Ozreš se okoli sebe in vidiš, da se je prav tako spremenilo tudi vse okoli tebe. Najlepše kar se ti lahko zgodi je, da imaš brata ali sestro s katerim si deliš otroštvo. Mislim, da so edinci tukaj močno prikrajšani. Tudi kasneje v življenju imaš človeka na katerega se boš lahko vedno bolj ali manj zanesel, ga boš imel večno rad. Obda te nekakšen nostalgičen občutek. Leta bodo še naprej vztrajno minevala, mi se bomo spreminjali, razvijali in počasi bližali našemu večnemu miru. Ampak življenje takšno je in takšno mora biti. Velik del naše sreče, našega razvoja predstavlja zapiranje poglavji in odpiranje novih strani v naših življenjih. To bi nas moralo spremljati skozi vse življenje. Odpiranje in zapiranje.

Seveda sem ponosen na svojo sestro. Ponosen sem na njeno razgledanost, navdušenost in radovednost nad novimi znanji in svetom, njeno sproščenost, ki velikokrat gre predaleč kar je lahko malo skrb vzbujajoče :). Ponosen sem tudi, ker je človek, ki ima veliko talentov. Nasploh v družini sem že davno nazaj opazil, da sta tudi starša kreativna in umetniško talentirana. Ampak bili so drugačni časi, na razvoju le-teh nista nikoli delala. Škoda. Nazaj na temo. Vidim kako se razvija in počasi postaja odrastla ženska.  Seveda jaz to vidim drugače. Videl sem njen celoten razvoj do današnjih dni, od rojstva do trenutka, ko je odšla na fakulteto. Vsak njen Božič, rojstni dan, vsako poletje njenega dosedanjega življenja.  Seveda to na tebi pusti nek vtis. V tebi zbudi neka občutenja. Glede izkazovanja čustev v naši družini nikoli nismo bili posebej radodarni, čeprav smo v sebi vedno vedeli, da med nami živi neizmerna ljubezen drug do drugega. Opazi se kako se ta proces njenega odraščanja pozna na vseh nas. Seveda v dobrem pomenu. Upam le še to, da na svoji poti ne zaide na napačna pota. Da ji občutek samostojnosti in svobode ne zamegli pogleda na prihodnost, načrte, vizije, ki jih je kovala v preteklosti. Če bo vse tako kot mora biti, bom ponosen “happy fuckin camper“.

Edit:  Ok, to gre v Blodnje. :)