Oni dan sem skakal po Facebooku in ugotovil, koliko “spletne svinjarije” mi je servirane pred oči. S spletno svinjarijo mislim bedastih statusov, slik z življenjskimi napotki, limanje brezzveznih novic itd. Opazil sem, da vedno znova in znova gledam iste zadeve z rahlo drugačno vsebino. Potem me je zanimalo koliko “prijateljev” pravzaprav imam v tem virtualnem profilu. Za toliko vsebin jih mora biti kar precej. Z nekaj kliki sem ugotovil, da jih je nekaj čez 370. To je zame, osebno, kar velika številka. Pomislil sem, koliko od teh ljudi sploh poznam. S tem mislim zares poznam, ali pa, da osebo poznam vsaj na videz. Ugotovil sem, da jih poznam oziroma vsaj na videz poznam kar precej! Brskal sem po profilih in se skušal spomniti resničnega kontakta z določeno osebo. Ugotovil sem, da skozi naša življenja teče precej velik tok ljudi. Potem sem začel razmišljati o resničnih ljudeh.

Številka me je kar impresionirala. Sem človek, ki ni najraje v centru pozornosti in tudi nisem tip človeka, ki bi si želel imeti ogromno “površinskih” prijateljev. Vedno sem jih raje imel samo nekaj in tiste zares dobre. Takšne zaupanja vredne. Vse, ki jih nisem poznal ali imel stika z njimi sem izbrisal, ker mislim, da ni nobene poante v tem, da berem njihove zadeve. Facebook je po drugi strani odlično orodje za spoznavanje ljudi. Če nebi bilo Facebooka, verjetno nikoli nebi spoznal Nuše, mojega dekleta. Socialna omrežja torej imajo velike prednosti a vseeno se mi zdi, da nas delajo zdolgočasene in otopele. Sam se trudim, da Facebook uporabljam kar se le da malo. Izbrisati ga ne mislim, saj je odlično orodje za komunikacijo. Hudiča, tudi ta blog zapis vas je dosegel verjetno preko Facebooka.

Nazaj k rdeči niti. Razmišljal sem, koliko ljudi je v mojem življenju že prišlo in odšlo. Govorim o dobrih prijateljih in ljudeh s katerimi sem preživel več nekaj časa. Kar nekajkrat se je zgodilo, da se je družba povsem zamenjala. Ko dobro pomislim, se zdi da je vsako obdobje zaznamovala nova skupina ljudi. Otroštvo, osnovna šola, srednja šola, fax … Vedno so se v večini ljudje menjali. Stare ljudi so nadomestili novi in življenje je šlo naprej. Stare vezi so se pretrgale. In potem sem ugotovil, da se aktivno druživa samo še z enim prijateljem iz najstniških let. Davor je tukaj že precej dolgo in je preživel vsa obdobja hehe :). Vsi ostali so bili tako ali drugače zamenjani. In vzrok niso bile zamere ali slabi odnosi. Pač zgodilo se je. Vsak je šel svojo pot. Niti se ne da opisati kako se je zgodilo.

Ampak mislim, da je kar lepo in dobro, da se ljudje v tvojem življenju menjajo in da imaš vedno odprto srce za nova poznanstva. Novi ljudje pomenijo novo svežino in pišejo nove zgodbe. Nove zgodbe pa so na nek način skoraj bistvo našega obstoja. Ampak zdi se, da starejši kot si, težje je sklepati nova, prava in srčna prijateljstva. Postanejo vedno redkejše darilo. Seveda pa se je tistih nekaj pristnih treba držati in jih z vsem srcem ceniti. S tem pa ne mislim, se na njih tudi pretirano zanašati.