Dobra deževna nedelja

V soboto sem zaspal že malo pred polnočjo. V soboto! Če bi mi kdo pred časom rekel, da bom kdaj v soboto zvečer spal že pred polnočjo, bi mu rekel, da ni čisto pri sebi. Ampak v zadnjih nekaj mesecih sem si bioritem kar pošteno uredil. Imam končno nek red. Spat hodim po navadi okoli enajste ure, ali pa še celo prej. Prenehal sem tudi s spanjem v pozno dopoldne, ali celo popoldne. Sicer je spati prekleto lepo, a je vseeno škoda dneva in ga pol prespati. Zbujam se nekje ob osmi uri zjutraj. Še vedno pa se kdaj zgodi, da tudi zategnem, seveda. Ne gre ravno za novoletne obljube, prej za slabe izkušnje iz preteklosti. Nekaj let nazaj sem imel konkretne težave s spanjem, ki so me morile kar nekaj časa. Od takrat naprej imam drugačen pogled na spanje. Izredno cenim dober in kakovosten spanec ter se zavedam njegovega pomena. Prekleto dobro vem kako hudo je, ko ti spanca kronično primanjkuje in telo kriči po pravem počitku. V soboto zvečer sem po tihem planiral – ker me je končno nehalo boleti grlo – kakšen dober tek v nedeljskem dopoldnevu. V nedeljskem deževnem jutru je hitro postalo jasno, da iz tega ne bo nič.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.