Dobra deževna nedelja

3.februar.2016 | Igor

V soboto sem zaspal že malo pred polnočjo. V soboto! Če bi mi kdo pred časom rekel, da bom kdaj v soboto zvečer spal že pred polnočjo, bi mu rekel, da ni čisto pri sebi. Ampak v zadnjih nekaj mesecih sem si bioritem kar pošteno uredil. Imam končno nek red. Spat hodim po navadi okoli enajste ure, ali pa še celo prej. Prenehal sem tudi s spanjem v pozno dopoldne, ali celo popoldne. Sicer je spati prekleto lepo, a je vseeno škoda dneva in ga pol prespati. Zbujam se nekje ob osmi uri zjutraj. Še vedno pa se kdaj zgodi, da tudi zategnem, seveda. Ne gre ravno za novoletne obljube, prej za slabe izkušnje iz preteklosti. Nekaj let nazaj sem imel konkretne težave s spanjem, ki so me morile kar nekaj časa. Od takrat naprej imam drugačen pogled na spanje. Izredno cenim dober in kakovosten spanec ter se zavedam njegovega pomena. Prekleto dobro vem kako hudo je, ko ti spanca kronično primanjkuje in telo kriči po pravem počitku. V soboto zvečer sem po tihem planiral – ker me je končno nehalo boleti grlo – kakšen dober tek v nedeljskem dopoldnevu. V nedeljskem deževnem jutru je hitro postalo jasno, da iz tega ne bo nič.

Če bi z drago ostala kar doma, sva vedela, da se bova le prestavljala iz kota v kot, ali pa obležala skozi večino dneva. Odločila sva se, da se raje zapeljeva do Ljubljane. Brez ciljev in pričakovanj, brez nekega namena. Kar tako. Se romantično sprehajati po deževnih ulicah stare Ljubljane. Spiti kakšno kavo … Na napovedniku sem preveril, če dogaja kaj zanimivega. Nič kaj posebnega. V Mestnem muzeju Ljubljana je trenutno aktualna razstava z nazivom Voda. Zakaj pa ne. V Ljubljanskem muzeju še tudi nisem bil. Voda pa je tudi nekaj kar bi lahko bilo zanimivo :). Definitivno nekaj izjemno pomembnega.

Na Bregu ob Ljubljanici je bil bolšji sejem. Ponudba je bila še kar pestra. Ob vseh teh rekvizitih iz preteklosti postanem kot radoveden otrok. Podobno kot takrat, ko smo se otroci preganjali po kakšnem podstrešju, polnem razne krame. Obožujem starine. Sicer jih ne lastim praktično nič, a so mi všeč. Všeč so mi stvar z zgodbo. Kovanci, pipe, mlinčki za kavo, gramofoni, pohištvo, porcelan, uniforme, stari analogni fotoaparati, knjige … Ko vidim kakšen predmet iz časa svojega otroštva me vedno prevzame občutek nostalgije. Jugoslovanski dinarji, tolarji, pa boni, če se jih še kdo spomni. Tisti denar, ki je bil aktualen zelo kratek čas, mislim da takoj po osamosvojitvi? Kovinske škatlice legendarnih bombonov 505, stari plakati – zdaj že pozabljenih – sladkarij in tako naprej.

505 bonboni

Naletel sem tudi na starinski gramofon kakršnega sem do sedaj videl le na televiziji. Takšnega kot so jih imeli v Imperiju pregrehe. V živo ga nisem videl še nikoli. Kaj šele slišal. Možakar je namestil gramofonsko ploščo z zapisom nekega starega swinga – kot se za takšno napravo tudi spodobi – in pognal gramofon v delovanje. Dokazal je, da zadeva po vrsto letih, še vedno deluje. Zvok je nikakršen, več ali manj nekakšno hreščanje brez kančka basa in barve, a sem prepričan, da je v preteklosti pognal v ples nemalo nog. Ima neko dušo.

Starinski gramofon

Bilo je kar nekaj stvari, ki bi jih kupil a bom to idejo raje udejanjal kdaj drugič, če bo še priložnost seveda. Cel kup izredno kul retro stvari. Za kakšno dekoracijo stanovanja. Plakati, pločevinaste tablice, stenski mlinček za kavo, starinski analogni fotoaparati, knjige … ni da ni. Kako je s cenami mi ni znano in se niti nisem trudil izvedeti. Menda se splača barantati, oziroma je to že skoraj del bontona na takšnih dogodkih. Verjetno te skušajo nategniti, če zasledijo, da si rekvizite ogleduje nekoliko neuko oko.

V Mestnem muzeju Ljubljana sem bil prvič. Oziroma sva bila oba prvič. Prvotni namen si je bil ogledati aktualno razstavo Voda, a ker sva bila že enkrat tam, zakaj si ne ogledati kar vsega. Prijazno osebje naju je usmerilo v pravo smer in podala sva se na pot. Najprej sva pogledala stare ostanke rimske Emone. Zelo lepo razstavljeno, urejeno in zanimivo.

Rimski ostanki

Že v recepciji naju je gospodična opozorila, da je na ogled tudi najstarejše kolo na svetu. Staro je 5200 let! Najdeno je bilo ob raziskovanju ostankov kolišča na Stari gmajni  pri Vrhniki. Pripadalo naj bi prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu. Gre za preprosto leseno kolo, ki je še relativno solidno ohranjeno. No, če pomislim, da je preživelo takšno obdobje in kaj vse se je v tem obdobju zgodilo, je pravzaprav fascinantno ohranjeno. Že res, da je kup lesa, a ko se zaveš, da je pred tabo reč katero je nekdo ročno naredil 5200 let nazaj, dobi zadeva malo drugačno dimenzijo. Gre za prvinske oblike inženirstva in genialnost človeške iznajdljivosti, enega pionirskih korakov k napredku, ki sega v daljno prazgodovinsko obdobje.

Najstarejše kolo

Razstava Voda je bila precej zanimiva in še kar poučna. Všeč mi je bila prezentacija, aranžma in dodatki interaktivnosti s projeciranjem video vsebin. Po sprehodu skozi razstavo je serviranih ogromno raznih dejstev, zanimivosti in opozoril, pa tudi raznih eksponatov. Dejstvo je, da brez vode ni življenja. Zahvaljujoč se vodotokom, je človeštvo lahko tudi napredovalo in se razvijalo. Ti so poganjali prve mehanske naprave – kot so mlini in žage -, ki so omogočile prve korake k masovni proizvodnji. 97,5 % vse vode na zemlji, predstavljajo oceani, torej slana voda. Le 2,5 % pa je sladke vode katera nam je potrebna za življenje. Kar presenetljivo a ne? Od tega je 68,7 % ledenikov, 30,1 % je podzemne vode in 0,8 % je ledu v tleh. It makes me wonder …

Kot opozorilo, recimo poročanje Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, da se bo do leta 2030 s problemom pitne vode soočalo že štiri milijarde ljudi. Stvar je še toliko bolj zaskrbljujoča gledajoč dejstvo, da se število svetovnega prebivalstva zelo hitro viša. Trenutno nas je že 7 milijard. In vedno večje zahteve ter potrebe imamo. Z višanjem števila prebivalstva, se sorazmerno večajo tudi potrebe po pitni vodi, pa potrebe po vodi za industrijo in kmetijstvo. Seveda pa se s tem drastično povečuje tudi onesnaževanje vode in njeno pomanjkanje. Do leta 2050 ocenjujejo, da naj bi nas bilo za kar 2,5 milijarde več. Glede na naš aktualni življenjski slog je to precej zaskrbljujoča številka. Bolezni zaradi nečiste vode so danes glavni vzrok umrljivosti majhnih otrok. Da o neizmernem človeškem pohlepu in privatizaciji vodnih virov sploh ne govorim. Zanimivo je, kako je naši kulturi voda nekaj samoumevnega, nekaj kar pač obstaja in bo vedno tam za nas. Samo ventil zasučeš. Kako malo spoštovanja do vode pravzaprav imamo. Pomislimo ne, da je nekje na drugem koncu sveta, pomanjkanje pitne vode razlog za umiranje tisoče ljudi.

Problematika pitne vode

Seveda pa ni vse tako črno in je med drugim možno videti cel kup zanimivih rekvizitov, med njimi tudi zabavnih. Tudi tole starinsko WC školjko (?), ali pa mogoče WC stol, katerega uporabnost je sicer zadoščala svojemu namenu, je pa po opravljeni potrebi verjetno bilo kar nekaj dodatnega, nečednega dela. Vesel sem, da mi tega ni potrebno vedeti.

Starinska WC školjka

Vsega zanimivega nisem fotografiral, nebi imelo smisla objavljati vsega tukaj. Bolje si je ogledati v živo. Med drugim so mi bile zanimive tudi spodnje, lesene, srednjeveške vodovodne cevi, ki so bile uporabljene za realizacijo vodovodnih inštalacij v tistem obdobju. Bor verjetno izvira iz našega krasa iz koder so množično izvažali tudi les za izgradnjo Benetk? Kot zanimivost, Celje je vodovod dobilo “šele” leta 1908.

Vodovodne cevi

Že od malega sem velik oboževalec mačk. Pred kratkim sem na televiziji zasledil nov lokal, ki se je odprl v Ljubljani. Od ostalih se razlikuje v tem, da se po njem prosto sprehaja kup mačk. Pravih mačk. Seveda je za čistočo poskrbljeno in obstajajo tudi določena hišna pravila. Celo razkužila za dezinfekcijo rok so pri vsaki mizi. Nuša je na mačke kar precej alergična. Ne v smislu, da jih sovraži, govorim o pravi alergiji. Jebena situacija, nekaj obožuješ, ne smeš pa se dotakniti, ker ti lahko škodi. Ampak saj je velikokrat tako v življenju kajne? A kljub temu je tvegala, saj se ni mogla upreti njihovi ljubkosti. Piješ čaj, okoli tebe pa gnezdijo mačke. Kakšna ti skoči tudi v naročje. Lokal premore štiri pasme. Devon Rex, dva Maine Coona, eno Sveto Birmanko in eno klasično, domačo mačko, takšno kakršno vidite na sosedovem vrtu. Všečna kavarna.

Mein Coon

Očitno imajo rade tisto kar je prepovedano. A Nuša je kljub alergiji mirovala, med tem, ko ji je Jonas gnezdil v naročju.

Maček Jonas

In kako bolje zaključiti dan kot s skodelico kave, oziroma izločkov. Naj razložim :). V starem delu Ljubljane obratuje čudovita kavarna z imenom Cafetina. Nudijo kar lepo kolekcijo različnih kav, med njimi tudi tiste najbolj prestižne. Kavo tudi prodajajo. Izbereš, in ti jo sveže zmeljejo po tvojem okusu. Za turško kavo, expresso … Znajo tudi dobro svetovati in dobil sem občutek, da vedo kaj delajo, ko je govora o kavi. Je pa res, da sem laik in o kavi, paleti okusov itd., pravzaprav nimam pojma. Recimo, da relativno dobro razlikujem med nagravžno brozgo, sprejemljivo in dobro kavo. Seveda pa kot pri vsem, gre tudi tukaj za stvar okusa. Kar je nekomu dno, je nekomu lahko vrh.

Ko vstopiš v kavarno te omami. Vonj po sveži kavi, takšen butični filing, prijetna glasba, tiho čvekanje ljudi, pogled na staro ulico in sprehajajoče ljudi … Super kavarnica. Nudijo tudi Jamaica Blue Mountain in pa seveda, najdražjo, Kopi Luwak. Za 100g Kopi Luwaka je potrebno odšteti cca. 45 evrov. Ekspresso stane 5 evrov. Ja to je veliko. Ekspresso “navadne” kave stane presenetljivih 1,10 evra, kar je enaka cena kot v našem lokalnem, vaškem bifeju, torej poceni. Oziroma, v enem od naših šestih vaških bifejev je potrebno odšteti še celo več!

Glede na wikipedijo, je Kopi Luwak najdražja vrsta kave, ki jo pridelujejo v Indoneziji. Proizvaja se tako, da se cibetovke – kot jim pravijo – hranijo s svežimi plodovi kave in te iztrebljajo neprebavljena zrna. Iztrebljena zrna se nato očistijo in prodajo. Ta neprebavljena zrna so sveti gral, delikatesa, capo di banda med kavami. Zaradi dolgotrajnega postopka proizvodnje je ta kava izredno cenjena. Najdražja in najredkejša je tista najbolj pristna. Torej, ko se divje cibetovke hranijo s svežimi plodovi. Ko ne gre za množično rejo. Seveda pa je vmes posegel tudi človek in njegova vizija po dobičku. Sedaj obstajajo tudi množična baterijska gojišča cibetovk, ki jih v kletkah, kot kokoši, hranijo s plodovi. Takšen način je tudi precej neetičen in povzroča veliko zgražanja in odpira številna vprašanja med varuhi pravic živali. Ne dvomim, da sem dobil slednjo varianto. Okus kave je intenziven in močno aromatičen. Zaznal sem tudi precej kisline, torej gre za kislejšo vrsto kave. Skratka, nič nadnaravno posebnega, če sem odkrit. Definitivno ni vredno toliko denarja in sigurno za ekspresso ne bom več odštel 5 evrov. Ampak spet, kaj pa jaz vem. Morda moj okus ni dosti prefinjen. Komu mar. Namen pa je bil dosežen – firbec je potešen in samo to je važno.

Kopi Luwak

Glede na to, da je bila dolgočasna, deževna nedelja, je bil dan prekleto dober in kvalitetno preživet. Vraga, videl sem najstarejše kolo na svetu in pil najdražjo kavo! To je bil dan presežkov. * je rekel sarkastično*

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.