Večkrat sem že omenjal, da fotografija ni fotografija dokler ni na papirju. Dokler poležava nekje v globini diskovja skrita med 1 in 0 nima tistega pravega filinga. Sem zagovornik tega, da je fotke treba printat. Osebno mi šele print, da tisti pravi občutek. Nedavno nazaj sem jih dal printati okoli 200 iz potovanja po El Caminu. Že dlje časa pa sem odlašal z selekcijo tistih domačih fotografij. Razne družinske slike, prijatelji, izleti, praznovanja in vse ostalo. Kup teh se mi je konstantno in vztrajno nabiral skozi čas. Diskovje je polno materiala.

Kam dati printat? Na to ne najdem pravega odgovora ampak sam dajem večinoma printati FOTOPLUS-u. Če je nuja grem tudi v Harvey Norman. Fotoplus se je izkazal za dobrega ponudnika. Dobra kvaliteta za relativno ugodno ceno. Pa tudi bivši sošolec dela tam. Če je le možno urediva kakšen popust. Upam, da nisem kaj preveč povedal. Kar pa mi je najbolj všeč je to, da je možno slike urejati in pošiljati v print kar od doma. Lahko si pretočite nek njihov programček in z njim pošiljate in urejate slike. Mislim, da so bili eni prvih, ki so nudili to. Danes jih to nudi večina. No ampak nekako sem ostal pri njih. Me niso razočarali. Harvey Norman pride v poštev, ko se mi zares mudi in se mi ne ljubi čakat teden dni na fotografije. Takrat napolnim SD kartico in obiščem njihov center v Celju. Sedenje za tistim avtomatom ima tudi svoj čar. Sediš na barskim stolu in tolčeš po ekranu. Pogled verjetno zelo spominja na kakšnega elektronskega kvartopirca, ki v lokalni gostilni hudomušno tolče po elektronski poker mašini. Če bi zraven imel še pepelnik in steklenico piva, me nebi pogruntali, da obdelujem slike. Rekli bi “poglej ga … Izgubljen v igrah na srečo in alkoholu. Škoda ga je.”

Torej, včeraj sem imel selekcijo. Prišel je čas, da še kaj natisnem in ne samo shranjujem na disk. Kar težko se je odločati med nešteto fotografijami kaj dati v print in kaj ne. Vsaka ti je na nek način draga in bi jo želel imeti na papirju. Ampak to je brezzveze, pa še denarja je škoda. Ni poante imeti 10 fotografij istega motiva v rahlo različnih kadrih. Tako naredim vedno prvo selekcijo. Tukaj sem z izborom kar ravnodušen in izberem veliko slik. Potem druga faza, selekcija izbranih fotografij. Tukaj poskušam odstraniti fotografije, ki se ponavljajo in “duplikate”. Po navadi se število kar precej zmanjša. Potem jih vnesem v ta Fotoplusov program in jim nastavim dimenzije printa. Te, ki so bolj artistične jih dam na večji format in po navadi v okvir. Po navadi 15×23. Družinske pa na standardno 10×15. Po potrebi fill in. In potem še ena selekcija. Ta je zadnja pred oddajo naročila. Odstranim še zadnje fotke, ki me ne prepričajo. Pri cenah albumov sem škrtuh in izbiram med cenejšimi. Dober album je lahko prekleto drag.

Vse fotografije imam shranjene na strežniku, ki je v globinah kurilnice in se nikoli ne ustavi. Slike, ki se nahajajo na strežniku potem pregledujem preko brskalnika s čudovito aplikacijo Ajaxplorer. Super zadeva za pregled fotografij preko splete. Ker strežnik teče na FreeBSD sistemu brez grafičnega vmesnika je to zame edina opcija. Ko pregleduješ vse te fotografije te prevzame tisti občutek nostalgije in veselja, ko se z vsako fotko obarvajo stari spomini. Ti so bili že precej pozabljeni. nekje v ozadju možgan so siveli. In potem se vrnejo nazaj. Fotografija prinaša izredno veselje. Že od nekdaj sem rad listal albume. In potem vidiš, da se je v tvojem življenju zgodilo že marsikaj, da si bil deležen številnih lepih trenutkov, obdan s številnimi dobrimi ljudmi, obiskal si mnoge kraje. To vidiš, ko doma buliš v ekran in pregleduješ slike za v print.

In potem sem naletel na moje fotografije nekje izpred 2 let. Ko sem še s cigareto v ustih. Ko sedaj gledam te fotografije se nikakor ne morem navaditi sebe s cigaretom. Prej je bilo to nekaj samoumevnega. Sedaj pa nima ne repa ne glave. In potem sem se spomnil. Mesec ali dva nazaj je minilo 2 leti od kar sem prenehal kaditi. 2 leti sem že brez cigaret. Super osebni dosežek. Upam, da bo tako še naprej. Sicer sem o tem hotel napisati posebej zapis ampak sedaj ni potrebe, sem povedal hehe.