Hrepenenje po zdravi prehrani

21.oktober.2012 | Igor

Ko stojiš v tisti večni vrsti, v družbi ostalih sotrpinov, živali , se v svojem rahlem deliriju vprašaš ali je tu morda zgrešen koncept “fast food”. Skozi okno z polnimi ustami sline opazuješ ogromne kupe sveže narezane zelenjave, ki izgledajo kot rajske oaze sredi oceanov omak. V zraku zaznavaš vonj pečenem mesu, ki tvojo slo po žretju le še poveča. Čas imaš. Pred teboj je še nekaj osebkov. Tudi, če ne želiš jih opaziš in analiziraš. Nekateri živčno postopajo v upanju, da čim hitreje pridejo do svojega plena. Drugi nasmejani kramljajo z “onimi” na onkraj stekla, vedno ista vprašanj, vedno iste fore. Vedno nasmejani. Konkretno prepoteni v mali vroči sobani kjer je kontrast med temperaturo zraka kjer si ti in oni, ogromen. Sprašuješ se kako za vraga zdržijo, cele dneve, vsak dan. Priznaš si, da ti tega nebi nikoli počel. A vseeno stojiš  v vrsti čakajoč prav za kos bistva, ki te je pripeljal sem. “Koliko so kaj plačani? Kako dolgo so že tukaj?” Morda se danes počutiš malo bolj drzno. “Morda bi moral probati še kaj novega!” si misliš, ko v mislih sestavljaš alternative. Sestavljaš različne kombinacije, iščeš alternative, ker ti tvoj avanturistični duh ne da miru. “Mogoče bi danes z več omake? Brez čebule? Brez čebule in omake pa že ne! To potem ni to! Nacho sir? Ne, nočem biti debel. Kaj pa tole zadevo, tole zavito v palačinko? Ja! Tole bom ja!” Svojo izbiro si naredil in mimo tebe zdrvi proti mizi ravno eden od srečnežev, ki so prišli do svojega plena. Kako srečen je, poglej ga. Komaj čakam, da pridem še jaz na vrsto. In prideš.

Prijazen nasmeh te pozdravi in te vpraša: “A bo?” Ko gledaš kako njegov kolega vihri nož in se izživlja nad mogočno bulo mesa, začutiš slino v kotičkih svojih ustnic. “Kako za vraga naredijo tale kip, to gomilo mesa? Koliko stane? Tole bi bilo potrebno met doma …”  Fasciniran si nad ostrino njegovega noža, kako gladko reže veliko bulo in ustvarja zajeten kup slasti spodaj. “Palači … Ne, ne! Kar navadnega bom! Najbolj ziher je in vedno dobro. Bom drugič kaj novega.” “Mojster” te vpraša kaj boš, hitro mu razložiš saj se ti že mudi. “Bo kej pekoče?” vpraša. Odgovoriš, da malo pa že. Seveda pade takoj spet šala. Tista večna, zlajnana, tista, ki se navezuje na slab sluh, na nerazumevanje. “A ful pekoće boš? Velik čilija ane?” Prijazno se nasmehneš, čeprav si jebeno utrujen že od teh spranih for. Lahko bi si privoščil in bil malce tečen, ampak ne. Prijazen si. Vedno je bil dober do tebe, vedno ti je dal ogromno porcijo … Dobiš ga, svoj kebab. Mmmmmm. Topel kruhek komaj zadržuje preveč vsebine. Sprašuješ se kako se boš lotil zadeve, vidiš, da je preveč omake … Vsedeš se in začneš mleti. Ostalo je nepomembno. Vsaj za tistih 10 minut.

Ja, kebabi, hamburgerji, krompirček in vsa ostala skušnjava nas velikokrat premaga. Junk food, zakon prehrambne industrije modernega človeka. Vsaj enkrat na teden jem nekaj od naštetega. Kebab najraje seveda. Do sitosti, do nažrtosti, dokler te ne tiščijo hlače. Prašič! Hrano res ljubim. Jem z velikim apetitom in v velikih količinah. Sem tudi zelo izbirčen. Nočna mora vsake gospodinje. Motijo me malenkosti. Nikoli nisem imel težav z telesno težo, vedno sem ogomno jedel. Genetika verjetno. Zadnje leto pa se je nabralo malo trebuha, ne migam več toliko kot prej. Še posebej zdaj, ko je zima. Tudi počutim se kurčevo po obilnem obroku, še posebej če gre za junk. Torej je prišel čas, da tudi tukaj uvedem malo samodiscipline, malo nadzora. Gre se tudi za zdravje, vitalnost, dobro počutje. Jedel bom bolj zdravo!

Malo sem prebiral o postu in mi je ideja všeč. Ali sem zmožen? Telo naj bi se spočilo, obnovilo, prebava se izboljšala … Ogromno enih pozitivnih faktorjev zakaj to storiti. Postil se bom. Vsaj tri dni. Samo ne vem še točno kdaj hehe. Nikakor ne zaradi hujšanja, zaradi telesa. Dolžan sem mu. Vedno je bil dober do mene, jaz pa sem vanj vnašal ogromno sranje. Čas je, da mu privoščim malce počitka. Najprej bom vsaj malo sčistil vso nesnago in vsaj malo pustil počivati moji prebavi. Moja prebava je verjetno najbolj obremenjen obrat v državi. Toliko dela nima niti Gorenje. Kako bi bilo, če bi 3 dni pil samo vodo, nič jedel, samo voda. Nič sladkorja, samo voda. Misel na to mi je na čuden način prijala. Navdala me je s tistim občutkom moči, elana. Kot takrat, ko sem nehal kaditi. Ljubim testenine. Če bi moral danes umreti in bi me vprašal kaj naj bo zadnji obrok, bi rekel “testenin mi dajte, špagetov, ogromno!” In sam bi si jih pripravil. Tiste imam potem najrajši, ker vem kaj mi je všeč in koliko mi je všeč. V Španiji, na potovanju po poteh El Camino, sva s Tomažem jedla večinoma “sranje”. 3 Tedne več ali manj sranja. Ko sem prišel domov sem hrepenel po zelju, repi, enolončnicah, juhi …

Verjetno si misliš “kaj za vraga ti to koristi, če se boš pa v sredo nažiral kot prase!” No, ne bom. Odločen sem spremeniti svoje prehrambne navade. Na bolje. Jesti redno in večkrat na dan. Manjše obroke. Ne nažirati se, ampak potešiti samo lakoto. Tako, da ne bom ne  lačen in ne sit. Jesti več zelenjave in sadja, piti več vode. Ko takole malo pomislim ugotovim, da bo tole meni veliko bolj jebena naloga kot pa prenehati kaditi. Čiki so mala malica. Seveda pa to ne pomeni, da si ne bom več privoščil kebaba. Haha, nikakor! In, da ne bom več jedel testenin. Ni šans! Seveda še bom. Ampak v zmernih količinah. Junk food občasno in v mejah normale, testenine enkrat na teden mogoče, v mejah normale. Sedaj sem jih jedel po 3x na teden minimalno. Brez zajebancije.

P.S: tale zapis je že precej star a se mi zdi, da je napočil čas, da ga objavim :))

P.P.S: tole je moj 100-ti zapis. Jupi!

Objavljeno v nedelja, oktober 21st, 2012 ob 09:38

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.