Dan je spet potekal bolj ali manj kot po navadi. Ko sem prišel domov sem najprej odprl računalo. Pričel sem z rutino neumornega iskanja informacij, brez vednosti kaj pravzaprav iščem. Temu fenomenu pravimo surfanje po spletu. Potem sem za nekaj trenutkov pogledal stran od jabolčnega ekrana in zagledal drug ekran. Ekran medija, ki je spremenil človeštvo. Ki je zaznamoval človeštvo, vplival na razvoj človeka, njegovo miselnost. BIl uporabljen za vodenje mas, pranje možganov, razvedrilo … karkoli. Govorim seveda o televiziji. V tistem trenutku sem se zavedal, da televizije praktično sploh več ne uporabljam. Za vse zadeve je tukaj računalnik. Ok, seveda si privoščim ogled dobrega filma preko svojega TVja, ampak tudi tukaj kot izvor podatkov uporabim računalnik. Televizije kot sem jo poznal nekdaj pa resnično ne uporabljam več skoraj nič.

Spomnim se kako sem včasih lahko pred televizijo sedel dolge ure in gledal najrazličnejše vsebine. Kanal A je bil v prejšnjem mileniumu zelo bogat z humorističnimi ameriškimi nadaljevankami tipa Full House, Fresh Prince From Bel Air, Family Matters … Požirali smo njihove zgodbe. Potem so bili tukaj vsakoletni cikli ponavljajočih se filmov. Zelo dolgo časa ni bilo novosti. Komercialna televizija je za mlade imela vedno bolj in program. Nacionalka je bila večno dolgočasna, preplačana in nesposobna. Potem se vprašam, ali smo Slovenci sploh kdaj imeli dober program? Pestrega prav gotovo nismo imeli nikoli. Kar se tiče oddaj, ki jih je bila Slovenija sposobna sproducirati je v veliki večini škoda izgubljati besed.  Vsaka država ima svoj fenomen, svojo stalnico kar se tiče oddaj. Kot stalnico in oddajo, ki deluje že približno 21 let je Studio City.

Moji starši ga spremljajo od kar pomnim. Ko sem bil otrok sem ga z njimi gledal a seveda niti približno razumel. Spomnim se, kako mi je bil zanimiv Igor Vidmar s svojimi nastopi in kako sem vedno občudoval računalnik Marcela Štefančiča. Tudi glasbeni vložki v oddaji so me vedno privlačili s svojo nekakšno novodobno, elektronsko robustno surovostjo. Uvodna špica, vmesni prehodi …Studio City torej poznam celo svoje življenje. Že dolgo pa ga nisem gledal. Večkrat se spomnim nanj in se zahvaljujoče čudim kako, da ga nacionalka še ni sesula. Nacionalka je nekako znana po tem, kako rada uničuje oddaje. Torej, tu je Studio City, nekakšen Larry King za intelektualce. S stališča roka trajanja seveda. Obstaja že celo večnost in se bistveno ni spremenil. To občudujem. Še posebej, če je oddaja doma v državi kot je Slovenija. Dostikrat sem se začudil tudi iskrenosti oddaje, njeni brezdlakavosti na jeziku. Imaš občutek, kot da kremplji politike sem ne dosežejo. Poročila so bila ogromno časa samo stvar nacionalke. Pop tv ji je prvi dal brco v rit in naredil svoja poročila. Sledil ji je še A kanal, z ogromno zamudo. Z poročili sem zadovoljen.

Potem pa imamo seveda svoj drug velik adut. V bistvu gre za serijo adutov. Ni ga Slovenca, ki ne pozna Maria Galuniča. Tudi on je na ekranih od kar pomnim. Mario ima vedno isto oddajo ampak redno menja pakunge, embalažo. Zakaj? Ali nova scena, novi sedeži, novi (ne)humoristični pajaci res naredijo oddajo svežo do te mere, da je noro gledljiva naslednjih 5 let? Razumem, da imajo njegovo občinstvo sestavlja bi upal trditi 80% penzionistične (ali malo pred penzijo) populacije. Ampak njim bi ugajal vedno takšen kot je. Mario ni potrebe po novih embalažah. Radi te imajo. Samo, da je oblekca, frizurca in namazan jezik. Splošno gledano je dober in sposoben voditelj. Svoje vedno odfura profesionalno. Tu ni dileme. Tudi gostje so nekakšna lajna. Ponavljajo se iz leta v leto. Občudujem njegove humanitarne akcije v katerih včasih res zbere dosti denarja. Galunič je torej nekaj kar mora obstajati, da bi v državi vladal mir in red. Odstranimo ga iz ekranov in dobimo proteste. Meni ni zabaven. Naveličan, prežvečen, viden, slišan … embalaže res ne pomagajo več. Gledanost še ima dosti dobro, da ga nacionalka vedno znova in znova plačuje. Naj bo. :)

Jonas! Seveda ga moram omeniti. Verjamem, da si morda začuden/a, da ga nisem omenil že prej. Jonas je fenomen drugačnega kalibra. On je nekakšen slovenski Jay Lenno. Je zabaven, ima karizmo, ima vsebino. Lahek za prebavo. Sproščujoč. Zabavno ga je bilo gledati. Od najstniških štosov Videošpona pa do dilanja milijonov v Milijonarju. Vedno je bil gledljiv. Brez zavor in Brez zapor sta bila Slovenska fenomena, kljub svojemu cenenemu izgledu. Sloveniji je bila predstavljena novost, nov pristop, zapihal je nov veter. In seveda je bil tudi ustrezno sprejet. Ljudje so ga oboževali. Čudim se kako, da nima več svoje oddaje. Te vloge voditelja oddaj kot so Milijonar in Resnica ali laž (ali karkoli je to že bilo) so bile vredu, ampak mislim, da bi moral imeti svojo oddajo velikega formata. Bilo bi zabavno.

Potem je prišel TLP ali Tistega lepega popoldneva. Ko si ga v soboto pil in krokal je TLP zelo pasal po nedeljski južini. Zleknil si se na kavč in gledal. Anjo Tomažin in njene prelepe noge, fukerije Ladota in nasploh zanimive vsebine. Razni vložki iz Travel Channela, humoristični vložki … oddaja je imela vse. Spomnim se, da je trajala skoraj celo popoldne in, da je bilo ves čas zanimivo. Kurc, še Žrebci so imeli svoj čar. Škoda. Ne vem ali še obstaja, v stari voditeljski zasedbi vem, da ne več. Tudi scena vem, da potem ni bila več ista. Dolg čas je postalo. Na hitro še omenim As ti tud not padu. Nov fenomen, ki ga je dobila Slovenija. Oddaja res velikega formata. Voditelja komična, malo šokantna in zanimiva. Sta! Ampak včasih mogoče malce preveč vsiljiva, tudi s svojimi štosi. Bilo je fajn za pogledat. Sedaj ne vem ali še sploh obstaja. Vem, da so lep čas ponavljali.

Nikakor pa ne morem mimo slovenskega kralja TV ekranov. Stojan Auer! Marsikomu potegne na smeh, ampak on je bil kralj Slovenskih ekranov. Poglej in zadeni je bila na začetku čista plastik fantastik oddaja, ki je s časom prešla v oddajo masovnega formata. Vsebinsko in scensko. Gostil je tudi nekaj svetovnih imen, kar je za tiste čase in celo za današnje v Sloveniji velja za tabu. Pač smo premajhni. Kljub ogromno zlobnim jezikom je Auer svoj posel obvladal. Bil je dober voditelj.

In potem vklopim TV. Seveda, sedaj je kabelska, nešteto programov od katerih je 80% neuporabnih. Ampak vseeno, kaj hudiča naj gledam? Nič ni! Še vedno isti filmi, katerim so dodali tudi nekaj novih. Nacionalka je žalost. Nič se ni spremenilo. Ne vem čemu plačujemo položnice. Še vedno dolgočasni filmi, dolgočasne, vsebinsko nezanimive in brezzvezne oddaje (razen Studia City). Nesposobnost. AJA!!! Ne smem pozabiti! Zasledil sem, da ponavljajo celo Komisarja Rexa! Torej poleg novega logota v zgornjem desnem kotu res nimajo ponuditi ničesar novega. Ok HD! To je novost. Dolg čas bom sedaj lahko spremljal v visoki ločljivosti. Zanima me ali je z programom oziroma ponudbo nacionalke premosorazmerna tudi gledanost. Mnenja so seveda različna in prav je tako. Nekomu je morda ta zapis žaljiv in je velik fan Slovenske nacionalke. Jaz samo podajam svoje mnenje, ki pa ni mus, da se ujema s tvojim. Ko bom že gledal TV bodo na mojem ekranu po vsej verjetnosti še naprej dominirali Discovery, National Geographic, History Channel. Bo že držalo, računalnik je v veliki meri povozil TV. Obdobje TV počasi izumira. Vedno več je tudi spletnih oddaj, serij … Tako kot je bil nekdaj hit radio, ga je televizija povozila. Tako je predvsem internet povozil televizijo. Tudi v tujini menim, da je stanje podobno. Internet prednjači pred TV. To velja seveda za razvite kraje. V državah tretjega sveta ne dvomim, da je primarni medij TV in radio. Vprašanje pa je ali smo ljudje grajeni za procesiranje oziroma prejemanje takšne količine informacij, kot jih vsak dan prejemamo preko interneta. Je to sploh dobro, je koristno, da smo informirani o vsem takoj in povsod. Morda se naša evolucija nezavedno nadaljuje tudi v tej smeri. Torej ugotovil sem, da televizije več praktično ne gledam. Kaj pa ti?