V bistvi prvič, na kakršenkoli kolesarski dogodek nasploh. S kolesarjenjem vztrajam že sedaj kar nekaj časa. Rad imam naravo, zato mi je najbližje ravno gorsko kolesarjenje saj mi to nudi, da sem v stiku z njo. Kolesarim večinoma sam. Na kakšne daljše ture pa v družbi kakšnega sotrpina. Raznih tekmovanj in prireditev se nisem nikoli udeleževal. Pravzaprav ne vem zakaj ne saj gre za druženje z ljudmi, ki imajo isto veselje do kolesa. Razni vzponi na Celjsko kočo itd … nikoli nisem šel. Raje sem sam taval po okoliških hribih. Potem pa sem letos naredil izjemo. Nekaj časa nazaj sem se prijavil na gorsko kolesarsko “tekmo” Salzkammergut Trophy. V kategorijo C, torej 73 kilometrska pot z dobrimi 2400 višinskimi metri. Kaj me je letos piknilo, da sem se prijavil, ne vem. Verjetno pobuda prijatelja, da greva skupaj. Pa verjetno tudi dah jemajoči razgledi, ki jih nudi ta pot. Biser Avstrije. Narvne lepote so resnično prečudovite. In najverjetneje tudi dejstvo, da si močno želim še voziti kakšne nove trase. Obožujem kadar kolesarim nekaj prvič. Če voziš konstantno ene in iste poti, postanejo rahlo dolgočasne.

Odločil sem se, da naj bo tokrat cilj samo, da jo prevozim. NI važen ne čas, ne mesto, samo dejstvo, da sem jo prevozil. Dobrih 2400 višincev in 73 km ni ravno malo in ni tako lahko kot se sliši. Ampak verjamem, da bom zvozil. Po okoliških hribih sem se preganjal na razne dolge ture, da bi se približal dolžini in višincem tiste proge. In kar gre. Ampak jaz nebi bil jaz, če nebi kompliciral :). Pred vsakršnimi nastopi, tekmovanji … mene mučita trema in živčnost. Po navadi o tem potem preveč razmišljam in si delam razne zgodbice zaradi katerih sem potem živčen hehe. Tako funkcioniram na vseh področjih. Rad vidim težave tam kjer jih dejansko sploh ni. Rad si jih sam ustvarim. Ampak saj bo. Če letos tole gre skozi brez večjih težav, je možno, da naslednje leto merim na progo B, ki pa je dolga 120 kilometrov in premore 3848 višinskih metrov. Ampak do tja je še daleč. Bomo videli. :)