Včeraj je bil spet super večer za obisk kina. Zadnje čase res ni bilo kaj pametnega za pogledati. Naval na 50 odtenkov sivine se še kar ni polegel. Večina še vedno gre na ogled tega filma. Po pregledanem sporedu sva se odločila za film Ex Machina. Znanstvena fantastika, drama, 8 ocena na IMDB. Ne more iti narobe. Gre za znanstveno fantastiko, ki pa menim, da že kar prebija led med fantastiko in realnostjo. Vprašanje kako daleč smo še od umetne inteligence. Nekje v roku 100 let bi se zadeva že znala realizirati. In večno vprašanje je kaj bo to za nas pomenilo. Kaj vse se iz tega lahko rodi. Lahko bi se igrali igro Bogov. Imeli bi lahko osebne sužnje za katere ne vem, če bi veljale moralne vrednote. Ni dvoma, da nam takšna tehnologija lahko močno olajša življenje ampak prav tako nam lahko prinese tudi veliko gorja. Nekateri menijo, da to pomeni začetek konca človeštva. Morda celo evolucijo, ko se bo razvila naslednja vrsta človeštvo pa bi lahko izumrlo. Nadvladala bi ga nova oblike “življenja”.

Film je precej psihološko usmerjen in na precej domiseln način predstavlja potencialne nevarnosti, ki nam jih lahko umetna inteligenca prinese. Caleb je mlad in sposoben programer, ki je zaposlen v podjetju svojega šefa Nathana. Nathan je lastnik največjega spletnega brskalnika na svetu (kot google). Nekje v divjini, daleč stran od človeštva ima svoj raziskovalni center, kjer razvija umetno inteligenco. Na podlagi žrebanja je Caleb izbran, da preživi z šefom Naghanom teden dni v njegovi rezidenci. Njegova naloga bo opravljati tako imenovan Turingov test. S tem bi analiziral ali gre za res dovršeno umetno inteligenco, ki je sposobna lastnega razmišljanja … ali ne. Celotna zgodba se dogaja v tem razvojnem centru. Kot sem omenil je film precej psihološko usmerjen. Poln manipulacije in dvoumnosti. Več ne bom razkrival, da komu ne pokvarim filma.

Zares vredno ogleda.