Terme 3000, mlin na Muri in še kaj

16.marec.2016 | Igor

Nikoli se nisem imel ravno za oboževalca javnih bazenov in term. Ne ustreza mi močno klorirana voda in gnetenje v skupni kadi, katero delim s poljubnim številom ljudi. Takšnih in drugačnih. To pa nikakor ne pomeni, da jih občasno tudi ne obiskujem. Še posebej pozimi, takrat se kar dostikrat skočiva namočiti do Laškega. Thermano sem kar dobro sprejel, kljub močno klorirani vodi zaradi katere te še pol ure po obisku pečejo sinusi. Všeč mi je, ker precej dobro skrbijo za red in čistočo, pa tudi, ker je modernejše. Niso mi všeč stari, iz socializma strašujoči kompleksi iz surovega betona in nagnusnih ploščic, pozabljeni v času. Najraje pa se seveda poslužujeva kar kopališč, ki jih nudi mati narava. Morje, jezera in reke. Tam imam občutek, da je vse čistejše, da diha.

Draga je oni dan preko ene od teh “kupi ceneje” spletnih storitev, kupila bon za Terme 3000. 15 evrov po osebi, celodnevna, en obisk savne, kosilo. Več kot fer. Sobota je bila oblačna in turobna, idealna za namakanje v topli vodi, savnanje in izležavanje. V Termah 3000 še prej nisem bil. Do sedaj sem mislil, da gre za modernejše terme. Pa niso ravno. Celoten kompleks deluje precej tako, kot da je obstal nekje v začetku devetdesetih. Kakšne obnove verjetno že dolgo ni videl. Zarjaveli podporni stebri, rja v vsakem bazenu, umazane stene, strme stopnice – tiste, ki vodijo do toboganov – iz nerjavečega jekla z iztrošenim premazom proti drsenju, itd. Počutil sem se malo babje, da sem tako “picajzlast” zaradi takšnih … Ma vraga, saj niso malenkosti. Bolje bi morali vzdrževati kompleks. Pa še nabito polno je bilo, jaz pa sem si vse skupaj predstavljal precej večje. Nasploh pa v katerihkoli termah ne zdržim ravno dolgo. Zabavno mi je nekje do dve uri, potem pa imam dovolj. Od jutra do večera dvomim, da bi lahko zdržal.

Terme 3000

Bazen z naravno, nerazkuženo, oziroma neklorirano, termalno vodo z dodatkom nafte, pa mi je bil kar zanimiv. Verjetno tudi najbolj zanimiv od vsega kar imajo ponuditi. Bojda izjemno zdravo za človeško telo. Opozorilo na zidu, da so v vodi lahko mikroorganizmi raznih prenosljivih bolezni in da je uporaba na lastno odgovornost, doda rahlo adrenalinsko noto. Ko smo že pri adrenalinu. Na voljo je tudi tobogan, ki naj bi poleg navadnega drsenja, nudil še zvočno-vizualno izkušnjo. 10 sekund po spustu sem se znašel, počasi se drsajoč, v popolni temi. Skrajno neprijeten občutek. Drsiš, amak ne vidiš ničesar. Očitno jim je crknila razsvetljava, tako, da od vizualne izkušnje ni bilo nič. Mogoče le kratek vpogled v to, kako naj bi izgledala popolna slepota. Ampak dvomim, da je bil to njihov primaren namen, ker je na nekaj odsekih, bogo gorela LED dioda, ki je dajala vtis, da so ji dnevi šteti. Poleg svoje drsajoče riti, ki je drsela po mokri plastiki, pa nisem slišal nobenega drugega zvočnega efekta. Slišal sem praviti, da je včasih – ko je vse to še delovalo –  bila izkušnja precej fascinantna. To je to. Do bazenov nama zaradi velike gneče ravno ni bilo, savna pa se je zdela kot dobra alternativa. Tam se mi je vse zdelo tudi malo bolj na nivoju. Po petnajstih minutah finske sem bil crknjen. V turško pa sem le pomolil nos. Obljubljeno kosilo je bilo ok. Vrnil se skoraj zagotovo več ne bom.

Šenkanemu konju se sicer ne gleda v zobe, a vseeno mislim, da je prav, da človek izrazi svoje mnenje, kritiko ali pa pohvalo. Terme 3000 bi sigurno potrebovale en konkreten remont. Še bolj pa kakšnega dobrega dizajnerja, ki bi celotno trenutno podobo moderniziral ter ponudil več kot umazano bele ploščice in industrijske vtičnice. Očitno je, da je vodstvu več ali manj vseeno za stanje v kakršnem je objekt. Vprašanje pa je, kam jih bo to pripeljalo.

“Rad bi živel kot mlinar na Muri …”, je slavni napev, ki se mi je v možgane vcepil že kar zgodaj v otroštvu, tu in tam se ga spomnim pa še danes. In ker sva bila ravno v Prekmurju, bi bilo skoraj čudno, če mi v glavi nebi zazvenel tudi tokrat. Ko slišim besedo Prekmurje, so moje prve asociacije nanj Kreslin, Beltinška banda, štorklje, mlin na Muri in prekmurska gibanica. Pa črna kitara. Vsega naštetega sicer nisva mogla videti, nekaj sva pa le lahko. Tudi ura naju je že malo preganjala. V termah nisva imela namena preživeti celega dneva. Še posebej zaradi gužve …

V Prekmurju mislim, da še nisem bil. Ideja o – že skoraj bajeslovnem – mlinu na Muri, ter nažiranju z prekmursko gibanico, je dosegla vrhunec in odločila sva se, da skočiva raje še malo naokoli. Pa še sonce je posijalo. Mlin na Muri. Nabrežje Mure v Ižakovcih je lepo urejeno. Super za romantične sprehode. In tudi ta, tako imenovan Otok ljubezni, deluje kot kraj, kjer je lahko veselo in se zna dogajati kaj zanimivega. Super urejen prostor za piknike. No, tokrat se ni dogajalo kaj dosti, ker očitno še ni sezona roštiljanja. Sva pa dogajala zato midva z afnanjem in poziranjem za selfije.

Domačini moč vode na reki Muri uporabljajo še danes. Mlin občasno še obratuje in namelje kakšen kilogram ali dva moke. Tako se ohranja tudi tradicija. Mlin v Ižakovcih je bil na novo postavljen leta 1999 in je prvi avtentični plavajoči mlin v Sloveniji. Z njim je bila oživljena nekdanja tradicija mlinarstva na reki Muri.

Mlin na Muri

Mlin na Muri

Zanimiv mi je bil tudi brod, ki povezuje Prekmurje in Prlekijo. Zgleda dosti improviziran, a naj bi bil zanesljiv. Vožnja pa je sicer na lastno odgovornost. Zadeva lahko sprejme do pet ton težek tovor in ga pelje preko reke Mure v Prlekijo. Traktor, avto, ljudi, karkoli kar ne presega pet ton skupne teže. Cena je en evro na prevoz za osebo, ter 2 za avto ali traktor. Zdi se fer. Ni pa bilo nikjer na spregled brodarja. Samo iz firbca bi se peljal preko reke.

Brod na Murii - Ižakovci

Na poti proti domov sem – kot se za novodobnega človeka spodobi – googlal kje se najde najboljšo prekmursko gibanico. Ne dvomim, da ravno v krušni peči vaše prekmurske mame ali stare mame, a ker nisva želela trkati na naključna vrata domačinov, sva se se bila primorana zadovoljiti kar z gostilno. Interneti so poročali, da z gostilno Verban ne moreva zgrešiti. Tam imajo tradicionalno, po vseh “reglcih” in še kup nagrad naj bi prav njihova odnesla. Ker nisem ravno ekspert za gibanice in je pred tem trenutkom, nisem še nikoli jedel, lahko rečem samo: dobro in zanimivo. Ampak jabolčni štrudel moje stare mame je boljši!

Prekmurska gibanica

Zopet sva preživela lepo soboto. Med vožnjo po Prekmurju pa sem večkrat pomislil na odlične potenciale njihovih neskončnih ravnic za kakšne dobre ravninske runde s specialko. Tudi kakšen simpatičen griček se najde.

Prekmurje

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.