40 let brez Jimija

17.september.2010 | Igor

Jimi HendrixNa jutrišnji dan je umrl James MarshallJimiHendrix. Morda je minilo 40 let, a njegova glasba še živi, še navdušuje in še osvaja. Minilo bo tudi 100 let in ne dvomim, da bo tudi takrat njegovo delo še živelo. Ne bom pisal njegove biografije, njegovega življenjepisa. Kje je bil in kaj je naredil. Vse to lahko preberete na neštetih straneh. Napisal bom preprosta dejstva, pogled iz moje prespektive. Hvalo v upanju, da preko tega zapisa še kdo odkrije velikana. Da se še komu naseli v njegovo srce. To mu dolgujem.

Glasba kot medij ima na človeštvo največji vpliv. Lahko nas dvigne v višave, lahko nas porine v pekel. Glasba je spremljala ogromne vojske proti njihovemu zadnjemu dihu in glasba jim je stala ob strani, ko ni bilo več ničesar drugega kot trpljenje. Glasba je osvajala in glasba je zavajala. Glasba je dajala pogum in le-tega tudi jemala. Spreminjala je kulture, oblikovala države, spodbujala kreativnost. Kreira neskončne ljubezni in stoji človeku ob strani ko ljubezen izgine. Glasba je torej univerzalno zdravilo za naš svet.

Vsake toliko časa se rodi izjemen človek. Človek, katerega talent je tako neoprečen, da mu sledijo množice. Tako velik, da ukrivi čas in prostor in spreminja mišljenja ljudi, jih popelje na neskončna mentalna potovanja in v njih zbuja eksplozije emocij. Afro frzura, jeans, spekter vseh barv, mavrica, sramežljivi nasmeh in rahla zadržanost, izredna toplina in prijaznost, Fender Stratocaster, wah-wah pedalo, ruta … Skoraj vsak ga je že videl ali slišal. Tisti, ki ga ne poznajo se tega ne zavedajo. To je seveda James MarshallJimiHendrix. Njegovi poti je sledilo ogromno velikih. Navdušenost in začudenost nad njegovim talentom živi še danes. Razvil je nov slog igranja in dojemanja kitare, imel je unikaten način petja. Bil je čudo tistega časa. Njegovo dojemanje oziroma čutenje glasbe se časti še danes. Neskončne improvizacije ustvarjene v njegovem srcu in preko njegovega kultnega Strata ponešene in izvržene v množico skozi ogromne ojačevalce bodo ostale večne. Zapisan je v legendo. Bil je vizionar, umetnik in bohem. Zapustil nam je bogato zapuščino. Še danes 40 let po njegovi smrti je velik navdih mladim kitaristom, ki ga kujejo v nebesa in mu sledijo. Ostaja tudi velik navdih glasbenim velikanom. Le malo izvajalcev se lahko pohvali z takšnim dosežkom. Le malo glasbenikov v moderni pop, rock, tudi jazz in ostali glasbi lahko trdi, da nanje ni imel nobenega vpliva.

Spomnim se, ko sem prvič slišal njegov hit Hey Joe. Bil sem star okoli 12 let. Na slovenski televiziji se gledal dokumentarec o njegovem življenju. Spomnim se, da sem imel hudo angino in mučila me je zelo visoka vročina. Mučila me je tako zelo, da sem bil nekako zadet od njene opojnosti. In potem sem zagledal njega, kako leta 1969 zaključuje kultni festival Woodstock z ameriško himno. Igral jo je tako emocijsko, tako abstraktno, da so ljudje ostali nepremični in z odprtimi ustami samo opazovali. Niso dojemali kaj se dogaja, tudi jaz nisem. Vročična omotičnost je dojemanje naredila le še bolj abstraktno. Zapisal se mi je v spomin, v srce. Nisem ga pozabil. Dobil sem njegov prvi album takratne zasedbe Jimi Hendrix Experience, Are You Experienced. Bil sem nor, poslušal ga znova in znova. Veliko me jih je čudno gledalo, kako lahko poslušam to “sranje”, ko pa je takrat bilo ogromno “kvalitetne in okusne” glasbe. Nekako sem z njegovo glasbo tudi rastel in se iz najstnika levil v odrastlega človeka. Lahko rečem, da so njegova dela imela nek vpliv oziroma doprinos k mojemu razvoju, miselnosti. Ta album je bil tudi bolj kot ne splošni množici največji bum. Na njem so uspešnice kot so zimzeleni Hej Joe, Red House … Njegova kasnješa dela kot sta Electric Ladyland, Band of Gypsys bolj prikazujeta pravega Hendrixa. Ni se šlo toliko za ugajanje publiki, ampak je njegov osebni vrhunec kreativnosti. Ko sem gledal njegov dokumentarec sem vedel, da želim igrati kitaro. Obsedla me je. Zbiral sem denar in si kupil svojo prvo ljubico. Bila je replika Strata znamke Jim Harley. Postal sem zvesti oboževalec Jimija Hendrixa, absorbiral njegovo glasbo z vsem spoštovanjem. Jo poizkušal tudi sam odigrati … Odigrati njegove glasbe kot jo je odigral on, ne more nihče. Samo on jo je resnično razumel in čutil. Zvesti oboževalec sem ostal vse do danes in bom to ostal tudi naprej.

Tiste čase je zaznamovala vojna v Vietnamu. V nastopu na Woodstocku leta 1969 je zajel trenutne situacije, ki so morile človeštvo in jih z velikim besom, žalostjo ter optimizmom izpljunil v množice. Odigral je politični nastop preko svojega inštrumenta. Mnogim glasbenikom je odprl svet v drugo dimenzijo. Njegovi nastopi so bili unikatni. Včasih šokantni. Ljudje tistega časa na takšne nastope niso bili pripravljeni. Zidal je nove temelje. Njegove pesmi so bile slišane neskončnokrat a še vedno zvenijo kot nove. Čas jim ne pride do živega. Kot človek je bil zelo čustven in sramežljiv. Imel je izredni dar dojemanja zvokov in izredni dar izražanja preko zvoka. Zvok je bil njegov medij, njegov jezik. Z zvokom je pripovedoval zgodbe, mite in podiral tabuje. Njegovi ogromni kreativnosti je seveda dodatno noto dodala uporaba LSD-ja, ki je zadevo naredila veliko bolj abstraktno.

Grob Jimija HendrixaNjegova smrt ostaja večno vprašanje, nikoli končana diskusija med dvema plemenoma. Veliko jih je v tistih časih umrlo zaradi drog. Seveda je tudi Jimi konzumiral ogromne količine drog. Njegova smrt pa je bila pojasnjena kot posledica mešanice uspavalnih tablet in alkohola. Imel je težave s spanjem, zaradi vseh nastopov, pritiskov. Umrl je 18 septembra 1970 v Londonu. Prespal je pri svoji takratni spremljevalki Moniki Dannemann na naslovu Samarkand Hotel, 22 Lansdowne Crescent, Notting Hill in se nikoli več prebudil. Preden je zaspal je pojedel 9 uspavalnih tablet Vesperax. Normalna doza teh tablet znaša pol tablete, torej je močno pretiraval. Diagnoza je zadušitev z bruhanjem med spanjem.

Vprašanja, ki se mi vedno, ko pomislim na Hendrixa pojavijo so: Kakšen bi bil svet, če bi Hendrix še živel? Kakšen bi bil njegov vpliv na nadaljni razvoj glasbe? V katero smer bi se glasba razvijala? Če že pišem o Hendrixu seveda ne morem preko tega, da nebi bil ciničen do današnje družbe in njihovih pogledov na glasbo. Seveda se glasba razvija in spreminjajo se okusi. Ampak glasbena kultura v današnjih časih je postala skrajno neokusna. Seveda govorim za mainstream glasbo. Izgublja svojo vrednost, postaja nekakšna instant hrana za slepe množice. Nekakšna hitra vadba za opočasnele možgane. Jo slišiš, procesirati je ni potrebno, ker je tako ali tako servirana na padenj in ni v njej nobene mistike. Čez teden dni pa pozabiš, da je kdaj sploh obstajala. Sporočilnost, talent in ostalo kar zaznamuje dobro glasbo bledijo. Posluša se večinoma brezpredmetno ropotanje brez repa in glave. S tem nikakor ne ciljam na elektronsko kulturo, namreč tudi sam sem oboževalec elektronske glasbe. Ampak tudi ta se loči na dobro in slabo. In tudi tukaj je v ospredju večno ponavljajoče se sranje. Ali se bomo zdajšnjih hitov čez 20 let še sploh spominjali. Se bomo čez 20 let še spominjali današnjih top izvajalcev? Moje mnenje je, da velike večine čez 20 let nihče več ne bo poznal. Kot, da ni nikoli obstajala. Vse je postal zgolj biznis.

“I used to live in a room full of mirrors; all I could see was me. I take my spirit and I crash my mirrors, now the whole world is here for me to see.” – Jimi Hendrix

Objavljeno v petek, september 17th, 2010 ob 18:57

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.