Sven Hassel in Legija prekletih

15.februar.2011 | Igor

Knjige, knjige, knjige! Tako kul so. Če bi me 11 let nazaj vprašali, če rad berem knjige bi vas verjetno vprašal, če ste nori. Spomnim se peklenskih muk, ko so nas posiljevali z raznimi domačimi branji. Ko si si bil prisiljen sposoditi knjigo, ker si jo moral pri obnovi imeti. Seveda si jo zelo redko tudi prebral in si hitro obnovo raje poiskal na internetu ali še lepše, če se je le dalo, pogledal film. Knjige!? Lepo vas prosim! Kdo jih sploh še bere. Smo leta 2000, ne mi težit s knjigami.

Potem pa se je zgodilo. Kot začaran sem nekega dne prijel v roke knjigo. Brez prisile, popolnoma prostovoljno. Ernest Hemingway, Zbogom orožje. To je bilo obdobje, ko je bil trend, da si po res smešni ceni, poleg častnika Delo dobil še knjigo, ponavadi kakšno res dobro uspešnico, ki je zaznamovala literarni svet. To je bil čudovit način kako ljudem približati knjige in jih navdušiti z branjem. Seveda jih je tudi ogromno ljudi kupovalo, čeprav je niso imeli namena prebrati. Pač, bila je poceni in kar je poceni, se kupi brez vsakega premisleka! In tako se je doma znašel Hemingway. Trda vezava, čudovit vonj po svežem tisku, debel papir in tisto čudovito šumenje papirja, ko obrneš novo stran. Bilo je nekje novembra. Zaradi bolezni sem bil doma. Zbogom orožje, pa dajmo. Začel sem brati in sem strani dobesedno požiral. Še posebej mi je bila zanimiva, ker se dobršen del zgodbe odvija v Sloveniji, soška fronta. Hemingway v Kobaridu … Knjiga je bila res čudovita (če je še nisi prebral/a, ti priporočam). Prebral sem jo in potem doživel tisti čuden občutek, ki človeka prevzame kadar prebere dobro knjigo. Res mešani občutki. Ponos, ker si knjigo prebral, veselje, ker je bila odlična, in potem nekakšno čudno potrtost, ker je zgodbe konec. Ta zgodba je končana. Zares smešno, želel bi si, da se zgodba nebi končala. Če pa vidim knjigo, ki ima 400 + strani pa mi jo je muka začeti brati.

Potem sem začel knjige kupovati, vsak mesec eno. Celotne serije Maria Puzza, kasneje super aktualen Derren Brown, Umberto Eco, Robin Cook, Charels Dickens in ostali. Čudovito krajšanje kakšnega lepega in lenega popoldneva ali noči. Še posebej super, ko je bil zunaj dež in sem bral na verandi, pod streho seveda. Pred spanjem, ko so oči nenadoma dobile dodatnih 10 ton teže. In potem sem imel dooolg premor. Zadnja knjiga, ki sem jo kupil je bila Tkanina vesolja avtorja Briana Greenea. Potem dol premor. Knjige Končno Nekadilec ne bom štel :). Je pa pomagala! Zadnjič pa me je zopet prijelo, da bi nekaj prebral. In sem šel iskat. Najraje knjige naročujem preko spletne knjigarne Felix, ki je založena z knjigami založbe Učila. Sicer ponudba ni ravno ogromna, najde se pa vedno kakšna zanimiva knjiga po razumni ceni. Knjig z mehkimi platnicami ne maram, preveč mi dajejo občutek cenenosti. Vedno trda vezava. Toda torej sem rekel, da se bom premagal in naročil mehko vezavo. V oči mi je udaril Sven Hassel z knjigo Legija prekletih. Bestseller. Dodal sem ga nekam v zadnji del možganov in nadaljeval iskanje. Sven Hassel je bil premočan. Naročil sem ga. In to mehkega! :)

In kot ponavadi sem spet zašel svetlobna leta stran od bistva, od tistega kar sem želel prvotno napisati. Hehe, ne morem iz svoje kože, tisti, ki me berete ste se verjetno tega že tako navadili. Najprej glede mehke vezave. Najverjetneje bom naslednjič naročil spet raje trdo. Pač ne potegne mi mehka in pika. Deluje mi kot delovni zvezek in mi ne daje tistega pristnega doživetja knjige.

“Vi ste tolpa podlih umazancev in lopovov, svinjska drhal; vi ste zadnji izmečki človeštva. To ste vedno bili in to boste ostali, dokler ne boste umrli.” Knjiga je odlična, neizprosna, iskrena in brez olepševanja. Brutalna resnica. Kolikor resnice pač je. Govorilo se je, da naj bi Hassel lagal glede njegove avanture v času druge svetovne vojne. Ko ga bereš se zdi vse prej kot to, da bi lagal. Tako piše človek, ki je nekaj doživel. Lahko pa se tudi motim. Kri, trupla, depresija, skrajni napori, beda, zmaličena trupla, krutost … vse je tu. Knjiga govori  zgodbo avtorja v času druge svetovne vojne, ko je dezertiral v nemški vojski. Kaj se je zgodilo dezertantom je si je res težko predstavljati. Če si poskusim predstavljati njihove zgodbe, jih zaradi ekstremizma sploh ne morem razumeti. Za njih so bili židje nad rasa. Za dezertante so imeli tudi posebna koncentracijska taborišča, ki jih tudi opisuje v vsej njihovi krutosti. Če si zbolel si bil raje tiho, ker je bila bolnica še hujša. Na tebi so delali razne poskuse. Hassel je preživel seveda tudi to. Dezertante pa so seveda radi porabili za prve bojne vrste najhujših bitk, tam kjer nihče drug ni upal. Kjer so brezglavo leteli proti masam “sovražnikov”, ponoreli. Trgalo je ude, paralo čreva, brizgala kri, ožgano meso ležalo vse povprek. Za cigarete in kruh so odstranjevali neeksplodirane granate in bombe, ki jih nihče drug ni upal. Seveda v lažni obljubi svobode. Imeli so posebno urjenje. Ko sem nekoč gledal na televiziji urjenje sodobnih posebnih enot, se le-te zdijo kot luksuzne počitnice napram urjenju kazenskega polka. Torej, opisuje svojo celotno zgodbo, ki jo je doživel v obdobju druge svetovne vojne. Ko bereš knjigo se res čudiš, kako za vraga je mogoče, da nekdo vse to preživi in še huje, kako lahko potem naprej sploh še živi. Takšni stresi in beda vzamejo še tisto trohlico človečnosti. Opisuje tudi svoje bivanje kot vojni ujetnik v neusmiljeni ruski armadi. Opisuje kako so možje iskali tisto vsaj malo človeškosti. Nepredstavljivi trenutki, ko so Rusi in Nemci med vojno odvrgli orožje in se skupaj raje pogostili in borbe zaigrali. To so bili mladi fantje, ki so bili vrženi v neusmiljeno mašinerijo Hitlerjevega vojnega stroja. Res čudovita knjiga, vredna branja.

Takšne zgodbe ti dajo misliti. Velikokrat se v današnjih časih sliši, da je potrebna vojna, da bi se svet malo očistil nesnage. Takšne zgodbe, knjige ti hitro spremenijo mnenje. Človek se zamisli in ni vraga, da si za trenutek ne pogleda v oči in se vidi v vsej svoji razvajenosti. Seveda sta življenje, ki ga živimo mi, in življenje, ki ga opisuje Hassel v času vojne, dva ekstremna ekstrema. Ampak vseeno si priznaš kako ljudje podcenjujemo svobodo. Kako nam je nekaj samoumevnega in ji realno gledano, sploh ne pripisujemo nekega omembe vrednega pomena. Je pač nekaj kar poznamo, kar mora biti, druga ne obstaja. Takšne zgodbe pa ti za trenutek zamajejo temelje pod nogami in vsaj za trenutek se zaveš kako srečen si lahko, da si svoboden, da dobro ješ, imaš streho nad glavo in ti je toplo. Za trenutek sanjavo pogledaš na ono stran, izven okvirja, tja kjer ni svobode. Kako srečen, da si živ in kako dragocen je tvoj čas. In potem vidiš tudi kako nepotrebno se je obremenjevati z vsakdanjimi smetmi, ki nam otežujejo dihanje, ki nas kdaj tiščijo v prsih in nam ne dajo spati. Koliko nepotrebnih skrbi si ljudje sproduciramo sami. Ugotoviš, da velikokrat pozabljamo na stvari, ki so zares pomembne. Takšne knjige koristijo, takšne zgodbe morajo obstajati, morajo se pisati, potrebno jih je deliti! Spreminjajo nas, odpirajo nam oči, pa če tudi samo za nekaj trenutkov.

Objavljeno v torek, februar 15th, 2011 ob 19:39

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.