Je že od leta 2000! Danes je ena tistih prekletih noči, ki ti ne, da spati. Ena tistih, ko čutiš nemir in tavajo misli. Včeraj je bil mamin rojstni dan in prekleto, ne morem verjeti, da jih ima že 53. Pa jih je ja še včeraj imela 40. Sem še ja prejšnji teden pričal novemu mileniju. Ko se malo zamisliš, ugotoviš, da čas res hitro leti. Starejši kot si, bolj zaposlen kot si, hitreje ga izgubljaš.

Dnevi postajajo samoumevni. Rutinski. Letijo mimo kot za šalo. Greš spat v nedeljo zvečer, in že se zbudiš v petekovo jutro. Kmalu bo novo leto. Spet. Skoraj 13 let je že od leta 2000. Skoraj 13 let od osnovne šole. In čez novih 13 bo vse drugače. Nekaj ljubih oseb verjetno več ne bo. Verjetno bodo tu že otroci.

In potem razmišljaš o smislu vsega. Ali si ta čas preživel dobro, si ga dobro izkoristil? Razmišljaš o pomembnih stvareh in kmalu ugotoviš, da bi moral več časa preživeti z najbližnjimi saj je vsak trenutek z njimi dragocen. Da se moraš truditi biti še boljša oseba in dati vse od sebe. Da bi moral večkrat poslušati raje srce kot pa razum. Si večkrat kaj drzniti in stopiti iz balončka. Iti večkrat dlje kot 50 kilometrov iz svojega kraja. Narediti stvari, ki že dolgo ležijo nekje globoko na tvojem “todo” seznamu. In se predvsem osredotočiti na tiste stvari, ki so ti zares pomembne, tiste v katerih uživaš in so ti v iskreno veselje. Vse ostalo je šum.

Ljudje danes smatramo čas kot nekaj smoumevnega. Zanemarjamo ga in nekako mislimo, da bomo živeli večno. Premalokrat se zavemo kako zelo minljivi in nepomembni smo, če pogledamo “the big picture”.

Prekleta zima. Vedno sem nekoliko melanholičen. Sedaj pa spat. Zjutraj se teh razmišljanj verjetno niti spomnil ne bom :D. Pa bi se jih moral …