Pozabljeni Miklavž

6.december.2012 | Igor

Kot otroka sva s sestro ponavadi morala v posteljo okoli 21 ure. Nikoli ne bom pozabil entuziazma, ki sva ga kot otroka gojila do zimskih dni in Miklavža. Zima je bila čas, ko je bilo vse pravljično. Polna pričakovanja sva komaj čakala na prvi sneg. Zares lepo je bilo biti otrok. Tega se res zaveš šele potem, ko kolikor toliko odrasteš. Vse je zanimivo in svet je bila ena velika uganka. Vsak dan si se učil in spoznaval nove stvari. Vedno se rad spominjam teh časov.

Miklavž je bil pri nas vedno poseben dan. Že starši in stari starši so ga kot otroci komaj čakali. Tudi pri nama ni bilo nič drugače. Čar Miklavža je bilo pričakovanje on ne sama vsebina daril. V bistvu sva že zelo zgodaj vedela zakaj se gre pri tej zgodbi in kdo je Miklavž. Ampak to nikakor ni uničilo veselja. Spomnim se tistega čudovitega občutka veselega pričakovanja jutra. Zvečer v toplo posteljo in vedno je na ta dan trajalo dlje, da sva zaspala. Tisto pričakovanje je bilo močnejše od spanca. Pogovarjala sva se in pogovarjala. Z tisto lepo, iskreno otroško naivnostjo. In zjutraj so na kuhinjski mizi vedno čakala darila. Pomaranče, fige, čokolade in potem še glavni del. Kakšna kapa, lep šal ali kaj drugega. Darila niso bila nikoli razkošna, ampak nama vedno ljuba in draga. Teh občutkov nisem občutil že od otroštva in vprašanje, če jih sploh še bom kdaj. Ko odrasteš je vse več ali manj samoumevno in predvidljivo. Predmeti so le predmeti in zima je le letni čas in nadloga, ko je treba menjati gume, zmrzovati v avtu, imeti mokre noge in še in še.

In včeraj se s svojo drago spravim spat. Na Miklavža sem pozabil. Bil je le še eden izmed neskončnih zimskih dni. Zjutraj se zbudim in še cel “zaliman” v kuhinji zagledam skromno, prijetno presenečenje. Fige, tistega parklja iz testa in lepe nogavice. Tega ni bilo že ogromno časa. Nisem niti najmanj pričakoval. Za trenutek sem obudil otroštvo in postal izjemno nostalgičen. Zelo vesel a po tihem malo otožen, ko sem se za hip zavedel kako daleč je že otroštvo. Doletel me je tisti lep občutek a nikakor ne tako kot takrat, ko sem bil še otrok. Hvala mama! Sestra sedaj študira v Ljubljani. Darilo jo čaka doma.

Odšla sva v službo. Prihajava v še en nov dan. Prišel sem domov in se kot vedno najprej odšel preobleči v svojo sobo. Ko sem odprl vrata pa se mi je razlezel širok smeh čez obraz. Resnično me je ganilo. Kot majhen otrok sem imel plišastega smrkca brez katerega mi ni bilo živeti. In v postelji najdem plišastega smrkca v družbi nekaj čokolade in stare fotografije mene kot otroka, ko držim starega, z dolgo pozabljenega prijatelja v rokah. Kar obstal sem. Moram priznati, da je to bilo to najlepše  in najbolj izvirno darilo kar sem jih kdaj prejel. Še posebno, ker je od osebe, ki mi ogromno pomeni. Moje babice. Hvala! Tega ne pozabim nikoli! In to je eden izmed tistih čarobnih trenutkov. In zelo zanimivo, da je to leto, po toliko letih, ponovno bilo Miklavževo obdarovanje.

Objavljeno v četrtek, december 6th, 2012 ob 21:01

1 komentarjev

  1. Alja pravi:

    Pa tvoja babi je zakon! :)

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.