Migrant vol.2

17.februar.2016 | Igor

Izjemno praktično, ne pa tudi nekoliko zaskrbljujoče je dejstvo, da lahko vso svojo imovino, ki jo lastim, spravim preprosto v prtljažnik svoje male Merive. Skoraj z začudenjem sem strmel v prtljažnik, a mi je bilo všeč in osvobajajoče. Ne kupčkam krame in ne pustim, da bi postal suženj prenasičenosti, mogoče celo materjalist.  Dobro se mi je zdelo. Pri teh letih bi se, ozirajoč na splošna družbena pričakovanja, vedno agresnivnejšo zapravljalno kulturo in predvsem definicijo uspeha, od mene pričakovalo, da bom lastil precej več razne krame. Tudi avto bi moral biti boljši! Že pred časom sem do neke mere prenehal nasedati brutalni potrošniški gonji, ki daje občutek, da človek vse potrebuje in ga le brezglavo zapravljanje za različne stvari, ki jih dejansko ne potrebuje, lahko resnično osreči. Od mačete, ki jo prodaja Bear Grylls, hladilnika, ki ga krasi Ronaldova podoba, pa tja do ducata ali več parov hlač, ki delajo zmedo v omari in katerih v večini ne bom nosil. Pred časom sem doniral skoraj polovico svoje garderobe in stran zmetal ogromno reči, ki jih nisem zares uporabljal. Vse kar nase nisem dal v roku pol leta je šlo stran. Velikokrat je manj v resnici več in resnično osbobojujoče je, ko se ne utapljaš v oceanu neskončne izbire katero imamo ljudje tako zelo radi. Prekleto, diši mi minimalizem.

Morda bi sedaj moral že celo lastiti kakšno nepremičnino, saj je v slovenstvu skoraj ključnega pomena, da vsak lasti svojo nepremičnino. Uspeh hodi z roko v roki z nepremičninami. In večina vprašanih na vprašanje, kam bi vložili denar, če bi zadel milijon evrov, bo več ali manj izstrelilo svojo odločitev, da seveda v nepremičnine. Le te so varna in vredna naložba.

Ne bom glumil, tudi sam želim nekoč biti v svoji hiši. Imam, oziroma imava, to srečo, da družine obeh lastijo hišo ali več in tako ni nekega stanovanjskega problema. Hiše so bile namenjene kot več generacijske in srečen sem, da se mi ne bo potrebno kreditirati in zidati še več zidovja, kar bi v neki točki postalo nesmiselno. Če bi vsaka generacija zidala svoje hiše, kakšen smisel bi to pravzaprav imelo v obdobju par generacij? Ogromno neizkoriščenega ali celo propadajočega zidovja.

Pred slabima dvema letoma sem prvič šel z nekom na svoje. V Celje. Brez nekih velikih pričakovanj. Pač iz preprostega zavedanja, da je morda že primeren čas se malce posloviti od rodnega doma in kraja. Bila je lepa izkušnja. Za relativno ugodne denarce sva dobila zelo lepo, moderno urejeno stanovanje, ki pa je imelo to slabost, da se res ni moglo pohvaliti z razgledom. Skozi okno si lahko opazoval industrijsko cono proti Cinkarni in nekim skladiščem. In kot nekateri večni optimisti raje vidijo do polovice poln kozarec namesto pol praznega, je lastnica stanovanja videla super razgled s pogledom na Celjski grad, namesto zanikrnega s pogledom na Cinkarno in stara skladišča. Pa čeprav si se za grad moral že pošteno potruditi, da si ga videl. Vse je le stvar prespektive in optimizma. Vidiš to kar želiš videti, ali nekaj takšnega. Še posebej grenek priokus je dodalo dejstvo, da je široka okolica Cinkarne konkretno oporečna kar se tiče onesnaženosti. Z izjemno lahkoto pa sem se navadil udobja, da sem do službe imel tri minute umirjenega pešačenja. Človek se kar razvadi. Mislim, da bi še danes bila tam, a se je lastnica odločila stanovanje prodati in naju “vrgla” ven. V kakšno zanikrno stanovanje kasneje nisva želela, za dobra in sprejemljivo okusno opremljena  pa nama denarno ni dišalo.

Rešitev je bila precej preprosta. Lahko si urediva stanovanje pri njej doma. Pri nas trenutno še ni prostora, svoje hiše ne mislim graditi, v blok pa ne greva, če zato ni potrebe. Celotna etaža je prosta. Tako prišparava nekaj denarja, imava tudi vrt in živiva v izredno umirjenem – skoraj spokojnem – okolju, obdana z naravo in stran od mestnega hrupa. Če imava možnost in ta privilegij, zakaj pa ne. Obdajajo naju prijetni ljudje. V Braslovče sem se spravljal slabo leto, sedaj pa so postale moj novi dom. Za nekaj časa. Potem pa spet selitev. Na koncu pa nihče ne ve kje pristaneva. Pot je še dolga in sigurno tudi zanimiva.

Objavljeno v sreda, februar 17th, 2016 ob 08:55

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.