Opozarjam, tole bo spet trajalo …

Za vse, ki ne veste kdo Milan je, tukaj je odgovor. Še ne tako dolgo nazaj sem pisal kako zadovoljen sem s svojim prvim avtomobilom. No, saj v bistvu sem še kar zadovoljen. Z njim sem prevozil nekje 25k kilometrov. Nekaj je. V glavnem sem vozil krajše razdalje, enkrat v Umag in kar dosti po hribih, makadamu … Če sem odkrit, ga v tem času nisem ravno šparal. Mašina je šla in še gre, to je v bistvu glavno. Tudi avtocesta v takšnem vozu ne daje ravno varnih in zanesljivih občutkov, še posebej, ko ga poženeš čez 110 km/h, ko začne vse čudno ropotati, se tresti in dajati jasna opozorila, da mu nekaj ne paše.

Nekje dober mesec po nakupu je bil že prvič na servisu. V sprednjem levem kolesu je začelo grozno pokati, šklocati in ostale pizdarije. Postajalo je vedno huje in s časom me je postalo strah za življenje. Crknila je polosovina. 90 evrov za novo, delo vključeno. Sem se potolažil, da je to prekleto poceni za takšen poseg. Če bi imel nekaj kategorij dražji avtomobil, bi se verjetno bolj kislo držal in še težje tolažil. Razpizdjen ja, a samo zato, ker je do sranja prišlo tako hitro. Vsi vemo za zgodbice trgovcev ala “Imela ga je starejša gospa, ki ga je vozila samo za ob nedeljah, k maši …” Po servisu je zadeva spet lepo tekla a se je že čez dober mesec oglasila druga polosovina. Na smeh mi je šlo. Kurc jo gleda, naj ropoče. Nisem je menjal. Še danes ropoče, ko naglo zaviješ v ovinek. Kmalu sem začel zaznavati nov zvok, ki zagotovo ni spadal v domeno zvokov normalnega delovanja. Škripajoč zvok. Pogledal pod havbo, lager na alternatorju je odslužil svoje. “Eh, nima kaj bit”, sem se spet potolažil. Videl sem, da bi moral kar veliko šraufat, preveč dela za tako nepomembno hibo. Seveda sem vsem razložil, da to ni nič narobe v upanju, da ne bi izpadel posiljen, nategnjen, zlorabljen … Pustil sem pri miru. Se mi zdi, da je škripanje samodejno izginilo. Ali pa sem se jaz nanj tako navadil, tako kot na svoj tinitus, ki sem si ga prislužil nekoč na strelišču. Zanimivo, kako se človeško telo navadi na vsako živce parajočo zadevo. S časom šum postane del tebe, oziroma ga ni.

Že od samega začetka so sopotniki v mojem vozu jamrali nad prekletimi vrati, kako se ta težko odpirajo. Samo od znotraj seveda. Spet sem moral razlagati to in ono, da bi omilil bolečino v svojem anusu, prekleti občutek krutega natega. Seveda neuspešno. Če me nebi poznali bi mislili, da imam kaj za bregom. “Vstopite! Lahko je, vstop ni bil še nikoli tako preprost. Ven pa ne bo šlo tako lahko a ne …”  Morda uporabno za kakšnega posiljevalca, izprijenca ali kakšno drugo golazen. Meni je predstavljalo, oziroma mi še predstavlja, samo sramoto in paranje živcev. Zadeva deluje tako, da se vrata odprejo šele po nekaj naglih, močnih poskusih. Opazil sem, da imajo določeni ljudje poseben občutek, filing, in jim uspe vrata odpreti bistveno hitreje, skoraj brez napora. Ali včasih celo v prvo! No, Vaska velikokrat ni med njimi. Vsako odpiranje vrat postane dneva uničujoče opravilo. Včasih uspe prej, včasih kasneje. Kadar so vrata trmasta, opazim, da je bogo dekle na robu obupa. S časom je postalo zabavno, zato vrat ne bom popravljal. Zanimivo je gledati kako se ljudje vedno čudijo nad vrati, čeprav so se z njimi morali spopasti že nekajkrat. Vsakič je dogodek, komedija in drama. Prasec jaz.

In potem se je zgodilo. S težavo so se začela odpirati moja vrata. Zadeva je malce izgubila svojo komičnost. Sedaj se jebemo vsi, ki želimo iz voza. Karma zna biti nadloga!  Moja vrata so se pričela odpirati vedno težje, do te mere, da so se začeli smejati meni. Še več, v nagli jezi težkega dne, enega tistih, ko se ti ne da več nič, ko bi samo še spal, ko si res ne želiš še imeti opravka z jebenimi trmastimi vrati. Prišel je ta dan. V naglici sem kljuko odlomil. Spet sem se tolažil: “itak je bila zanič, nič hudega.” Sedaj je “kljuka” vedno center pozornosti. Najbolje je, kadar se z menoj kdo pelje prvič. Zanimivo, ko sede v avto, najprej opazi kljuko. Tako kot, da je to navada, kot da ljudje vedno najprej preverimo voznikovo kljuko. “Hej, kaj za vraga je pa s tvojo kljuko? Zanič je!” moram vedno vljudno pojasniti. Malo prej sem vam pravil o škripanju alternatorja, tinitusu in o tem kako se človeško telo vsega navadi, kako vse tegobe preslika, da postanejo vzdržne oziroma nevidne. No, naj vam povem, da se človek navadi biti tudi brez kljuke. Že nekaj časa je proces odpiranja vrat daljši za nekaj sekund. Dež, sneg, toča, nuklearna vojna … Ni važno. Poba, najprej boš lepo odprl okno (na ročico, se razume) in potem lepo vrata odprl od zunaj. Ko vrata odpreš, med vrata in prag postaviš nogo, da lahko šipo nazaj zapreš. Noga je tam zato, ker ne želiš, da se vrata zapro saj bi to vodilo v ponovitev procesa. In to se je zgodilo dostikrat. Spekter sočnih kletvic v tem primeru si lahko predstavljate. Ko bom kupil nov avto, mislim, da si bom dal uničiti svojo kljuko. Če sem se že navadil, zakaj bi sedaj navade moral spet spreminjati? :)

To poletje je bilo precej vroče in hudo je, če v tej vročini obstaneš v prometu brez klime. Ni lepo. Še huje je, če v tej vročini obstaneš z nedelujočim avtom! Spet ga je nekaj prijelo. Ne vžge in konec. Zaganja se in zaganja a ne zažene. “Jebemti mater!” mi skozi možgane šine takoj, ko vidim, da sem obstal pred Tušem v Žalcu, polno ljudi jaz pa se moram igrati kot, da ni nič narobe. Saj poznate tisti občutek, ko vam je nerodno, zdi se vam, da vas gleda cel svet in se morate delati kot, da ni nič, da je vse to normalno, da nebi preveč izstopali. No o tem govorim. In to se je ponavljalo kar precej dolgo. Googlal sem in ugotovil, da je najverjetneje crknil senzor vžiga. S časom opazim še, da se avto čudno zaganja, tako sinusno, čudno. Peljem k mehaniku. Elektronika seveda! Senzor vžiga in lambda sonda. Naloga lambde sonde je ta, da skrbi za ustrezno mešanico zraka in goriva. Če se ta zjebe imaš problem. Avto žere več, izgubi pospeške in se čudno zaganja. 150 evrov za oboje z delom vred. Spet se tolažim, da sem lepo prišel skozi. Če bi imel voz nekaj kategorij višje, bi plačal bistveno več. Ampak verjetno do tega tudi nebi prišlo. Torej, že skoraj 250 evrčkov za avto, ki ni vreden 500 evrov. Peljem se pa … (večno skromen). Veliko mi jih reče, da je zadnji čas za zamenjavo avtomobila. Kaj pa oni vedo … Nimajo pojma.

Čez vikend sva si z Vasko vzela čas zase. Malo bova pustila vse za sabo in odšla čez vikend na naš vikend. Hehe, čez vikend na vikend … Nabavila dobro vino, dobro hrano, da bo vse tako kot se spodobi za razvajanje. Ko sva se peljala gor so moji občutki glede zavor postali mešani. Nekako sem sumil, da nekaj ni vredu a vseeno nisem delal panike, saj ni bilo tako hudo. Pedalo je postalo nekako mehkejše, udiralo se je globje in lahko bi rekel, da so zavore prijele slabše. Nisem namenjal posebne pozornosti, bom pobližje pogledal v ponedeljek, ta vikend je najin, naj ga ne uničijo jebene bremze. Vikend je šel lepo mimo in čas je bil za vrnitev domov. Vžgem avto in dam v vzvratno. Ko speljem zaslišim in začutim zopet čuden zvok. Kot bi počila struna na kitari. “Nekaj je šlo v kurac” mi takoj sporočijo možgani. Naj omenim, da imamo vikend v hribih in je pot dobra dva kilometra samo navzdol. Nekje bolj strmo, nekje manj. Bila je noč in cesta spolzka. Zadnja stvar, ki jo potrebujem  so zjebane zavore. Pa sva šla. Pritisnem na zavoro in pedalo se spusti do konca, nič ne prime. Stisnem še enkrat in začne močno ropotati, kot da bi mi odtrgalo celo gumo. Ropotalo je konkretno in kar zaskrbljujoče. Vaska seveda v skrbeh. “Bo že” sem rekel viteško, mačo za vedno, se razume. Seveda pa me je malo začelo skrbeti, če bo res šlo. Pokalo je in pokalo. Zaviral samo z motorjem. Kakšno sranje bi šele bilo, da bi crknil še menjalnik. Ampak bila je precej zanimiva izkušnja, na nek bizaren način mi je bilo malo všeč, adrenalinsko, tisti občutek, da si živ, vznemirjujoče. Morda bi bilo bolje, da tega nebi napisal, bo še kdo mislil, da sem nor. Ampak jebi ga, pod kožo smo krvavi vsi. Vsak ima rad tu in tam vznemirjenje.

Danes zjutraj sem ga peljal na servis. Tokrat k tretjemu avtomehaniku, ta je baje dober in pošten … Upam, da ga čim prej popravi in, da stroški ne bodo prehudi. Baje nekje okoli 50 €, odstopanja so možna za nekaj drobiža. Sem se pogovarjal z nekaj prijatelji in začudeno ugotovil, da so imeli podobna doživetja s svojimi vozovi. Seveda tistimi iz kategorije na skorajšnjem dnu lestvice. Nekaj jih je obupalo in vzelo tisti kredit. Naročil sem tudi kljuko. Naj povem, da barabe za original kljuko želijo okoli 40 evrov! 40 evrov za kos plastike, ki daje občutek cenenosti kot kakšen artikel, ki ga kupiš na kakšnem štantu na sejmu. No, našel sem ponaredek za 10 evrov. Ne dvomim, da ta ne bo dajal še cenenejšega občutka. Ta teden jo popravim, tudi sopotnikovo … Dovolj je bilo komedij. Ampak še ga bom vozil, še šraufal, še klel, dokler ne razpade do zadnjega vijaka. Manjša popravila pa so za moj voz konkretno poceni. Kredita ne rabim …

Volitve so šle ok skozi?