Včasih se mi zazdi, da me spomin rad pusti kdaj na cedilu. Večinoma gre za kratke spomine; ko prideš v prostor pa nisi prepričan po kaj za vraga si že prišel. A še danes se je dobro spomnim kako je stala pred vhodnimi vrati, mi pa smo s skupino iz vrtca, v urejeni četici, ki so jo diktirale tovarišice, počasi racali na dopoldanskem sprehodu. Pred hišo je bil še tisti grdi, siv pesek katerega se nobenemu ni ljubilo grabiti – razen sosedu – ostali okoliš pa je v veliki meri krasil nekakšen beton z vzorci kamenja. Za čas socializma je to bilo verjetno moderno, kot tiste nagravžne oranžne ploščice na balkonu. Ko sem jo s križišča zagledal, sem stekel k njej. Spomnim se nasmeha in objema, nato pa je stekla v kuhinjo in se vrnila s steklenico Coca Cole v rokah. Moje otroško vzhičenje jo je napajalo z radostjo. Takrat je hodila še v službo, v Žalsko Coca Colo, ki je nam, smrkavcem, bila skoraj mit. Večkrat sva s sprehoda zavila mimo vratarja in mi je razkazala proizvodnjo. Vedno so mi nosili pijače iz vseh koncev. Takrat pri nas tovrstna pijača še ni bila demonizirana in se je starši niso pretirano bali. Kot ne marsičesa drugega, za kar bi jih danes recimo linčali. Ampak bolje je tako, v veliki meri. Ko si kot 10 letni otrok kupoval čike in pivo (za fotra), ni bilo nobenega problema.

Kljub takratni precej skopi izbiri v trgovinah, je Coca Cola bila na sceni precej trdno ustaljena. Malo kot simbol zahodnjaškega uporništva, kakor kasneje Ali-en. Moja omica pa je tam celo delala. Tisti trenutek pred hišo je eden najstarejših  spominov, ki se jih lahko še relativno dobro spomnim. Sicer obstajajo še drugi, a se zdaj zdijo precej medli. Če bi moral ugibati, je bilo to nekje 28 let nazaj. Da ne bi trajno zbledel in padel v pozabo, je mogoče dobro, da ga tukaj zapišem in ga tako ovekovečim. Sicer ni nič posebnega, je pa moj, topel in lep, pa nostalgičen tudi. Starša sta hodila v službo in kasneje sta na naju s sestro v veliki meri pazila stara starša. Še posebej jaz sem z njima preživel ogromno časa.

Ko smo bili že večji, tam okoli male šole, smo v vrtec hodili že sami; celo prečkali smo križišče ali dva. Eden je bil še slabše pregleden. Kaj takšnega je danes kriminal in bi lahko človeku nakopalo resne težave. Mogoče se danes tudi manj zaupa v otrokove sposobnosti in se jih zavija v nek kokon udobja in varnosti v katerem mnogi ostanejo do poznih tridesetih ali še dlje. Nismo bili ravno otroci ulice, tako kot v filmih, smo bili pa precej bolj samostojni, trdni, močni in živahni, pa radovedni tudi. Pač, otroci iz vasi. Če si s kom zabredel v nesporazum ali pretep, si težavo rešil večinoma sam. Ravsanje s sovrstniki so očetje dojemali kot del odraščanja, del grajenja identitete, del razvoja. Dovolili so nam, da do neke mere sami spoznavamo svet, se učimo na napakah. Dovolili so nam biti otroci.

Tudi domišljijo smo imeli dobro razvito in redko nam je bilo dolgčas, kljub temu, da nismo imeli kupov igrač, kaj šele denarja. Palica je lahko bila čisto dovolj, da si imel zanimiv dan. S Tilnom in Blažem smo se podili po ulicah, včasih pa na skrivaj prešli meje, kamor nam je bilo dovoljeno. Spomnim se kako sva s Tilnom nekega dne šla sama do Žalca, s kolesi. Takrat se je to zdelo kot potovanje, velika avantura, pa čeprav je bilo to le dobrih petnajst minut hoda od doma. Ko si otrok, je svet fascinanten, ogromen, vznemerljiv in fantastičen. In ta svet je lahko samo kilometer ali dva širok. Med divjanjem sem si takrat razbil brado, doma pa jih fasal še po riti.

Ob koncu pouka ali pa vrtca, nama je z Jano večinoma kuhala omica – ja, omice so bile več ali manj na štajerskem -, zato mi bodo za vedno v spominu ostali porova juha, ribje palčke, zeljne juhe, smetana itd. Rada je imela svojevrsten način priprave, ki pa je nemalokrat bil kar zaskrbljujoč, če se ozrem na današnje standarde katere, priznam, tudi sam forsiram. Testenine s paradižnikovo omako so bile narejene le iz paradižnikovega koncentrata iz tube, sladkorja in vode ter malo soli, ampak takrat so bile božanske. Za posladek ali malico pa je rada naredila mešanico ribanih albert keksov in jabolk, nato pa vse skupaj začinila z ogromno tekoče sladke smetane in sladkorja, da je nastala kaša, za zdravje pa je dodala še nekaj mleka. Lahko si mislite kako dobro je bilo, koliko je bilo zdravo, pa je druga zgodba. Skozi čas sem pri njej pojedel kilograme smetane, ribjih palčk, ne pa pa tudi neskončne količine zelenjave in sadja. Ljubezen do zelenjave mi zato ostaja še danes.

Stara starša sta bila ogromen del mojega otroštva, oziroma, lahko rečem kar življenja Pri omi sem rad jedel še kasneje, skozi srednjo šolo. Tudi danes se na skoraj vsakem obisku po tihem veselim obilnih narezkov, katere velikokrat najprej vljudno zavrnem, ampak ker mnenje ne šteje, jih kasneje pod pretvezo bontona pokončam. Bila sta druga starša, prijatelja, učitelja. Nekateri bi rekli, da sta mi dajala malo potuhe, me razvajala. Morda imajo prav, a zato stari starši so. Več ali manj so vsi enaki, to sem spoznal zdaj. In res je, včasih je skozi oči starša lahko res moteče. Čas beži naprej, stvari se spreminjajo, pogledi in pristopi se spreminjajo, zato lahko pride do nestrinjanja in tudi konfliktov. Vsak ima po svoje prav in vsak za svojem stoji, velikokrat tudi na podlagi svojih izkušenj. Kakorkoli že, vedno sta mi stala ob strani, vedno pomagala, vedno izkazovala pristno ljubezen. Tudi, ko sem kdaj zajebal ali pa sem bil nekoliko izgubljen. Neizmerno sem vesel, da ta ljubezen ostaja obojestranska še danes. Srečen sem, da sta oba še vedno tukaj in sta doživela še Nežo. Zdaj ju gledam  kako se igrata z mojim otrokom, tam kjer sem se tri desetletja nazaj igral z njima jaz. In še vedno sta precej vitalna. Še posebej omica. Zdi se, da se spreminja cel svet, le njuna srca in tiste grde ploščice na balkonu ostajajo večni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.