Time-lapse z Androidom

Sedaj pa je minilo že kar nekaj časa od kar sem nazadnje pisal. Dan pred novim letom.  Malo sem zanemaril, saj vem … Se bom popravil, obljubim. Delam tudi novo podobo svojega bloga … Kmalu …

Torej! Spomnim se, ko sem prvič videl kratek filmček, ki je prikazoval kako dan prehaja v noč. Oblaki so se premikali z nenavadno hitrostjo, nebo je kar bežalo tja v en dan. Nekaj ur ujetih v minuto. Ni mi bilo jasno kako naredijo takšne posnetke. Time-lapse seveda. Torej zaporedno prikazovanje poljubnega števila fotografij. Nekako tako, kot klasičen primer, ko na šop papirjev narišeš figure v različnih položajih. Ko papirje spustiš skozi prste dobiš občutek, da se ta premika. 25 slik na sekundo, 30 slik na sekundo … Odvisno. Večina filmov je menda snemanih z 24 sličicami na sekundo. Torej 1/24 sekunde predstavlja eno samo sliko. TV program se menda snema oziroma predvaja z 25 fps.

Continue reading “Time-lapse z Androidom”

To je to

Je šlo hitro naokoli ne? Včasih dobim občutek, da leto mineva hitreje z vsakim letom. Ko si otrok je leto dni čisto nekaj drugega kot pa takrat, ko si blizu 30-tih. Verjetno občutek zaradi tempa življenja. Ne upam si pomisliti kako more minevati, ko bom enkrat imel svojo družino. Skrbeti za otroke, služba … Ko je bore malo časa, da bi se človek usedel in globoko zadihal. No, k sreči še ni čas za te stvari. Ampak res, mislim, da bom to leto kratek. Če naredim povzetek celotnega leta, me prevzamejo mešani občutki. Bilo je kar nekaj lepih trenutkov. Predvsem v gorah, hribih. Prvič šel nad 2000 metrov nadmorske višine in me je prevzelo. V 2012 bom hodil po gorah kolikor se bo le dalo. Če dobro pomislim je veliko ostalega časa bila nekako rutina. Služba in domov, film … Kolesarjenje na več ali manj iste destinacije. Dopusta letos ni bilo. Nisem ga planiral.

Continue reading “To je to”

December ni čas za post

Ma res sem se trudil (očitno ne dovolj). Še blog sem imel skoraj do konca spisan na to temo. Ampaaak … Jah, volja je popustila in že napisan blog sem izbrisal. Dragi bralec, da se ne boš ustrašil. Nisem začel ponovno kaditi. Za kaj torej gre? Vsak ima svojo razvado, navado oziroma nekaj kar ni dobro, ampak to vseeno počne. No, dolgo let je pri meni bil to tobak. Ampak brez česar pa res ne gre? Hrane. No, nisem bedak, seveda vsak rabi hrano za preživetje in mu tudi predstavlja užitke. Jaz rad jem veliko, res veliko. Pojem lahko ogromno. K sreči sem blagoslovljen z genetiko, ki preprečuje, da bi se razvlekel kot čigumi. Čeprav nekaj kilogramov je preveč, ampak nič resnega. Mislim, da nisem debel. Nekaj kilogramov seveda imam preveč, ampak to bomo že popravili. Hrana je tista stvar s katero sem na nek način obseden. Obožujem jo. Še posebej tisto nočno prehranjevanje. Ogromno ogljikovih hidratov. Obožujem dobro hrano, ampak velikokrat je dobra hrana seveda junk. Kebabi, hamburgerji, pizze … you name it! Sicer sem zelo izbirčen ampak ekstremno ješč.

Continue reading “December ni čas za post”

Hibe trmastega Milana

Opozarjam, tole bo spet trajalo …

Za vse, ki ne veste kdo Milan je, tukaj je odgovor. Še ne tako dolgo nazaj sem pisal kako zadovoljen sem s svojim prvim avtomobilom. No, saj v bistvu sem še kar zadovoljen. Z njim sem prevozil nekje 25k kilometrov. Nekaj je. V glavnem sem vozil krajše razdalje, enkrat v Umag in kar dosti po hribih, makadamu … Če sem odkrit, ga v tem času nisem ravno šparal. Mašina je šla in še gre, to je v bistvu glavno. Tudi avtocesta v takšnem vozu ne daje ravno varnih in zanesljivih občutkov, še posebej, ko ga poženeš čez 110 km/h, ko začne vse čudno ropotati, se tresti in dajati jasna opozorila, da mu nekaj ne paše.

Nekje dober mesec po nakupu je bil že prvič na servisu. V sprednjem levem kolesu je začelo grozno pokati, šklocati in ostale pizdarije. Postajalo je vedno huje in s časom me je postalo strah za življenje. Crknila je polosovina. 90 evrov za novo, delo vključeno. Sem se potolažil, da je to prekleto poceni za takšen poseg. Če bi imel nekaj kategorij dražji avtomobil, bi se verjetno bolj kislo držal in še težje tolažil. Razpizdjen ja, a samo zato, ker je do sranja prišlo tako hitro. Vsi vemo za zgodbice trgovcev ala “Imela ga je starejša gospa, ki ga je vozila samo za ob nedeljah, k maši …” Po servisu je zadeva spet lepo tekla a se je že čez dober mesec oglasila druga polosovina. Na smeh mi je šlo. Kurc jo gleda, naj ropoče. Nisem je menjal. Še danes ropoče, ko naglo zaviješ v ovinek. Kmalu sem začel zaznavati nov zvok, ki zagotovo ni spadal v domeno zvokov normalnega delovanja. Škripajoč zvok. Pogledal pod havbo, lager na alternatorju je odslužil svoje. “Eh, nima kaj bit”, sem se spet potolažil. Videl sem, da bi moral kar veliko šraufat, preveč dela za tako nepomembno hibo. Seveda sem vsem razložil, da to ni nič narobe v upanju, da ne bi izpadel posiljen, nategnjen, zlorabljen … Pustil sem pri miru. Se mi zdi, da je škripanje samodejno izginilo. Ali pa sem se jaz nanj tako navadil, tako kot na svoj tinitus, ki sem si ga prislužil nekoč na strelišču. Zanimivo, kako se človeško telo navadi na vsako živce parajočo zadevo. S časom šum postane del tebe, oziroma ga ni.

Continue reading “Hibe trmastega Milana”

Nalaganje fotografij na stock agencije s storitvijo LightBurner

Eden najlepših občutkov mi je prav zagotovo ta, ko odkrijem kakšno zares uporabno zastonj zadevo. Se še spomnite, ko sem pisal o programu za enostavno nalaganje vaših stock fotografij na več agencij hkrati? Seveda se! Sebi vem, da sem delo konkretno olajšal, saj je nalaganje slik na agencije lahko kar utrujajoče. Še posebej, ko sodeluješ na večih agencijah. Vzame kar nekaj časa. Izbrati ustrezne ključne besede, kategorije … Zamudno. ProStockMaster je seveda še vedno čudovit program, ki svoje delo opravlja odlično, pa še zastonj je. Resnično spoštujem ljudi, ki se potrudijo in izdelajo kakšen koristen namenski software, da bi nam olajšali delo. Za boljši jutri. In kar je res vredno spoštovanja je to, da ga dajo še zastonj. Ne držijo ga sebično zase, niti nočejo denarja zanj. Pravi vitezi. Stavim, da bi ProStockMaster kupil marsikateri stock fotograf. Splača se, če pomisliš koliko časa drugače porabiš. Sam sem ga uporabljal kar precej časa. Nudi podporo tudi na vašega Meka. Program nudi pretok fotografij na več agencij hkrati. Trenutno jih podpira 10, najpopularnejše. Pred nekaj časa pa sem ugotovil, da vedno ostanem na suhem, ko preverim uspešnost prenosa na iStockphoto. Nekaj je šlo narobe. Vpis v račun ne deluje. Vedno dobim sporočilo “Can not login to iStockPhoto – invalid WEB credentials.”. To mi seveda ne diši niti najmanj. Zakaj? Ker je ravno iStockPhoto moj največji vir zaslužka. Bila je moja prva agencija in je trenutno tudi najbolj dobičkonosna. Trajalo je, a se je splačalo. Torej, prenos na iStockPhoto nujno potrebujem. Šel sem guglat in opazil, da ima isto težavo veliko uporabnikov. Ogromno jih jamra. Torej je najverjetneje napaka na strani iStockPhoto-ja ali pa v softveru. Da sem vpisal pravilne podatke sem preveril najmanj 10 krat.

Continue reading “Nalaganje fotografij na stock agencije s storitvijo LightBurner”