Eden večjih užitkov je, ko se nekje sredi pomladi, ko je ob koncu delovnega dne sonce ravno prav visoko na zahodu in pričara tisto čudovito zlato svetlobo, odstrani meglico, ki jo radi povzročijo vroči poletni dnevi, in je jasnost največja, peljem domov ter gledam v daljno gorovje, v globino Savinjske doline. Mogočen razgled, ki mi je vedno sprožil firbec kako je tam gori. Niti ne tako dolgo nazaj, nisem vedel, da je tisti najvišji vrh Ojstrica. S svojimi 2350 metri je najvišja med vrhovi, ki jih vidim na poti iz službe domov. Z Ojstrico se že dolgo spogledujeva; tako dolgo, da je skoraj čudno, da je nisem obiskal že prej.

Letos imam nekakšno mini invazijo na Kamniško-Savinjske Alpe, imam malo občutka krivde, da sem se jih tako dolgo otepal in fantaziral le o Julijcih. Pa tudi zagona do hribolazenja mi to leto ne manjka. Vročina pa seveda vse malce zavira. Za Ojstrico smo se odločili precej impulzivno, v smislu “enkrat je treba”. Določili smo soboto, precej pozno zjutraj, ker prej ni bilo izvedljivo.

V poletnih dneh je v gore pametno zelo zgodaj zjutraj, da se izogneš vročini, ki te lahko konkretno uniči, še posebej na golih, izpostavljenih delih. Malo skrbi je povzročilo tudi to, da so letos poletne temperature brutalne. Vremenska napoved je bila sicer obetavna in sončna. Zaradi morebitne vročine in pozne ure, pa smo se je lotili iz severne strani. Izbrali smo pot: Na Razpotju – Klemenčeva jama – sedlo Škarje – Ojstrica. Na hribi.net je pot označena kot “zahtevna označena pot”, ki bo trajala štiri ure in petnajst minut. So kar zadeli.

Iz Razpotja mislim, da smo štartali nekje ob devetih. Vreme super, temperature tudi. Pot do Klemenčeve jame pa je potekala večinski del v gozdu, torej v senci. Vmes prečkamo zanimiv manjši tunel skozi skalo, ki malo spominja na kaverne v Posočju.

Hoja poteka v relativno strme klance, ki pa ponekod tudi popustijo. Ob prečkanju čez tele deske je bilo malo neprijetno – nisem ravno lahke kategorije, deske pa tudi ne delujejo ravno prepričljivo.

Na Klemenčevi jami smo bili dobri uri. Sproti smo se seveda ustavljali, če že ne zaradi počitka, pa zaradi mojega fotografiranja. Pred kočo je tudi “izvir” kjer se lahko napojiš z bistro vodo.

Koča je na precej pravljični lokaciji iz katere se odpirajo lepi razgledi na gorovje. Oblačnost je bila zelo na mestu, ščitila je pred soncem, mi je pa povzročala rahle skrbi, saj je bil vrh Ojstrice večinoma v oblakih, tudi takšnih malo temnejših. Nevihte sicer ni bilo napovedane.

Tabla nas usmeri proti Škarjam, ki jih tudi prečkamo. Do Ojstrice naj bi bilo tri ure. Sicer te časovne okvirje vedno jemljem z rezervo, ker so se velikokrat izkazali za pretirane, no, tokrat je bil predviden čas čisto na mestu.

Ko se usmerimo na Škarje, pot najprej pelje skozi gozd, ko pridemo do konca, pa se prične kamena steza/melišče. Strmina je kar konkretna, še posebej od gozda naprej se kar pošteno vzpenja. Ampak ob vsej čudoviti naravi tega niti ne opaziš tako dobro; ali pa je to pač manj pomembno. Levo se nahaja Krofička na katero bo tudi treba še letos.

Ko sem iz melišča gledal vrh nečesa, kar sem mislil, da so Škarje, sem ugotovil, da sem se zmotil. Ko pridemo skozi melišče, se pravzaprav vzpon na Škarje šele prične. Dobršen del se vzpenjamo po strmi travnati potki, zadnji del pa strmo v skale. Levo se vidi vrh Ojstrice v oblakih. Ti kar niso hoteli stran in nismo bili prepričani, če bo šlo do vrha, ker bi se vreme preveč skisalo. Desno so Škarje katere moramo prečkati. Na Ojstrico se povzpnemo iz druge strani, iz strani Korošice.-

Ko pridemo na vrh Škarij, nas tabla usmeri proti Ojstrici.

Vseskozi nas spremljajo čudoviti razgledi. Pogled iz Škarij, tokrat na drugo stran, proti Korošici. V daljavi se je razkazoval gams, ki pa ga s 35 mm objektivom seveda nisem mogel ujeti. Malo nižje je bilo sprva slišati, nato pa tudi videti, svizca. Prekleto glasna žival.

Usmerimo se kamor nas vodi zgornja tabla, po nekaj časa pa se držimo zgornje poti, ki pelje proti Ojstrici. Spodnja vodi do Korošice, oziroma do Kocbekovega doma. Tukaj pot postane tudi malo zahtevnejša in poteka po skalah. Sprva so še v pomoč zajle in klini, nekje sredi poti pa jih zmanjka in je potrebno biti zelo previden saj je precej izpostavljeno.

Če vas je strah višine, potem ta pot morda ni za vas. Verjetno ni dobro obstati sredi tega skalovja. Skala v tem gorovju je tudi precej krušljiva. Takole zgleda pogled navzdol.

Od tod je do vrha še nekje 40 minut. Table tukaj imajo precej natančne časovne okvirje. Seveda pa je odvisno od vaše pripravljenosti in posledično tempa. Na vrhu je križ in škatla z vpisno knjigo – zdajle sem se spomnil, da sem se pozabil vpisati. Na vrhu je bilo sprva jasno, se je pa kmalu pričelo ponovno oblačiti. To je to, Ojstrica dosežena. V gorah se vedno čudim tudi kako je dejansko vse blizu, ko gledaš iz vrha.

Ko na plan potegneš sendvič – ki je bil po štirih urah hoje v strm klanec prekleto dober -, imaš seveda takoj obiskovalce. Kavke so malodane udomačene in nič kaj sramežljive.

Droben deluje fantek v teh višavah.

Pa dajmo še eno panoramo, ko se je Kavka ravno tako lepo nastavila.

Pot navzdol je bila, kot vedno, brezzvezna. Sprva smo imeli idejo, da bi se vrnili po t.i. Kopinškovi poti. Ko sem šel pogledat kam pelje, me je minilo. Morda se je kdaj lotim gor, dol zagotovo ne. Torej, še nazaj po dolgi različici. Vedno bolj se je začelo tudi oblačiti, kmalu pa se je v daljavi slišalo tudi grmenje, ki je povzročilo malo neprijetnosti. Iskreno, strah me je ob misli, da bi v hudi nevihti čepel nekje nad dva tisoč metri, čepe zakrknjen v neizmernem strahu, na milost ali nemilost matere narave. No, na koncu ni bilo nič.

Vedno sem sovražil hoditi nazaj v dolino, kar pa seveda ne pomeni, da sovražim priti v dolino. Vsega skupaj sem hodil nekje osem ur. Ko smo prišli nazaj do Razpotja sem imel noge kar precej zdelane. Celo tako zelo, da sem imel sedaj cel teden izgovor, da nisem šel laufat, še manj pa se lotiti jutranjih HIIT rekreacij. Prekleto dolgo se je vlekla pot nazaj dol. Ob prispetju v dolino pa še pogled nazaj proti vrhu, ki se je zdel, smešno, kar precej blizu.

Čudovito preživeta sobota, v družbi prijateljev, dah jemajoče narave ter ogromno dobre volje. Pa tudi litrih znoja in nekaj kletvic. Pojdite na Ojstrico, super lepo je, fajn je. Je pa dobro imeti malo moči v nogah, in ne imeti straha pred višino, ni ravno najlažji izlet. Ko se bom zdaj peljal iz službe domov in gledal v tiste daljne gore, bom vedel kako je tam gor. Letos pa bi si želel še na Krofičko, Lučkega dedca, Brano. Iz Triglava vem, da ne bo spet nič.