Še danes se živo spomnim kakšno tremo sem imel na večer preden sem prvič zakorakal v srednjo šolo. Nabit s pričakovanjem, nervozo in milijon vprašanji. Bil sem bolj sramežljive narave, zato je bilo še toliko bolj razburljivo. Pozno v noč gledal v strop in se spraševal kako bo. V glavi odigraval razne scenarije, ki bi se lahko odvijali. Budilka je zvonila že pred 6 uro zjutraj. Tudi to je bilo nekaj povsem novega. Takšna ura se je zdela skoraj nečloveška. Sicer nisem bil človek zaspane sorte a je 5.40 zjutraj vseeno bila nekoliko nadrealistična. Takrat ves presran ceniš vsakega starejšega, ki ga poznaš. Stopil sem na dobesedno zabasan vlak in železna kolobocija pod nogami se je premaknila proti Celju. Zadušljiva atmosfera polna novih rekrutov, ki so se podajali v novo obdobje svojega življenja. Namreč, prehod iz osnovne v srednjo šolo je po moje eden večjih korakov v življenju.

Seveda smo vsi poslušali zgodbice o neverjetni okrutnosti do “fazanov”. Torej do nas, nedolžnih, čistih in prestrašenih bitij, ki smo prvič zakorakali v srednjo šolo. “Silijo te, da poješ celo koruzo. Tudi storž!” so govorili starejši izvedenci, ki so po navadi “bili” le priča tem dogodkom. Seveda so uživali v zastraševanju. Najprej seveda jutranja kava v beznici blizu šole. Obvezno jasno kazati, da si kadilec saj so to bile dodatne točke. Če že za  kaj, pa je kajenje dobro za povezovanje ljudi. Počasi smo korakali proti ogromni plehnati stavbi grde zelene (mislim da) barve. Zakorakal sem v učilnico in sedel v klop. Nobenega nisem poznal. Če si sramežljive sorte mladenič je to precej neprijetno. Ampak imel sem srečo. Niti enkrat samkrat nisem bil teroriziran s strani nobenega.

Niso me krstili. Seveda pa sem videl ogromno trpinov, ki so doživljali drugačno usodo. Dretje, koruza, brezvezne naloge … Ampak nič zares tako nezaslišanega kot je bilo moč slišati v zgodbicah starešin. Tako nekako v mejah okusa in sprejemljivosti. Seveda so verjetno bile tudi izjeme.

No, danes je 2 september. Dan D za marsikoga, ki je prav tako kot jaz pred 11 leti (jebemti, da je že toliko!?) prvič zakorakal v srednjo šolo. Nebi rekel, da se mi smilijo, saj je to del odraščanja s katerim se mora vsak soočiti. če nebi danes videl prizora, ki je bil povsem drugaćen kot tisti pred 11 leti. Kot vedno smo se tudi danes ob 12ih peljali proti restavraciji v kateri malicamo. Na pločnikih so se pričeli pojavljati obrazi, ki niso bili prepoznavni. WTF!? “Otroci” s povsem porisanimi obrazi, rokami … Do neprepoznavnosti. To je bila povsem druga slika. Ne vem sicer kaj se je v teh generacijah spremenilo, ampak tega se ne spominjam. Ne zdi se mi humano. Recite mi, da sem zastarel, ampak samo popolni idiot počenja kaj takšnega. Kje je fora, da človeka popolnoma ponižaš in celega porišeš. In to z jebenim alkoholnim flomastrom!

Ne bom nakladal zakaj ja in zakaj ne. Pač, ne zdi se mi simpatično, niti smešno. Indikator, da se odnosi v družbi slabšajo. Da je meja sprejemljivega vedno višja. Uživanje v takšnem poniževanju je nehumano. In, da ne pomislim na vsa oblačila, ki so uničena. Tradicija očitno prehaja v  precej idiotsko izživljanje nad šibkejšimi. Ali pa sem samo jaz že zastarel …