Iz hostla sva se odpravila kar pozno. Noge so bile še kar utrujene in postelja je bila udobna. Začuda nisem imel nobenih težav s spanjem. V ceno nočitve je vštet tudi zajtrk. Nekaj žemljic, mleka in marmalade bo pasalo. Pa še seveda obvezna vitaminska tableta. Tako naj bi bil imunski sistem vsaj nekoliko v ravnovesju saj tudi s hrano nisva vmes ravno najbolje preskrbljena. Jema veliko ogljikovih hidratov. Seveda “tapocenskih” sa sva na budgetu. Z ritjo še ni bilo težav. Vetaseptal očitno zares deluje hehe. Hvala za nasvet mtb.si!

Naslednja postaja je bila Markina-Xemein. Pot je potekala pretežno ob morju. Vmes kar nekaj časa tudi po podeželju katerega panorame so prelepe. Tukaj sem pogrešal prisotnost svojega Nikona a ga zaradi teže raje nisem vzel. Prečkala sva kar nekaj krajev.

Seveda spet konstantno hribovje. Pričakoval bi več spustov in zdelo se je, da so pred nama samo klanci. Ker nisva sledila mapi sva seveda naredila še nekaj dodatnih kilometrov, ki se na nogah še kako poznajo. Vožnja ob obali je sicer bila čudovita a je kar nekaj časa potekala ob glavni cesti, ki je bila precej prometna.

Vmes sva prečkala manjše mesto Orio. Staro, čudovito mestece s karakterjem. Povsem morsko. Končno sva prispela v Zarautz. Tam sva si vzela nekaj pavze. Tomaž je želel surfati a mu žal ni uspelo. Drugače je mesto znano po surferski kulturi. Sedenje ob obali, ob kozarcu piva je zares prijalo. V vodo tokrat nisem šel. Občudoval sem velike valove in surferje kako jih poskušajo brzdati. Gremo dalje.

Spet hrib. Vmes nekaj lepih panoram drugače pa nič posebnega. Približevala sva se mestu Deba. Staro ribiško mesto. Na prvi pogled deluje precej revno. Najlepši prizor je bil most, ki mi nikakor ni potegnil s svojim modernim dizajnom v takšnem mestu. Preprosto ni spadal tja. Prej sva si kupila nekaj za jesti. V nekakšni Španski Lidl varianti. Nekaj kruha, nekaj poceni klobas in nekaj klobasic. Odpeljala sva se na pomol in jedla. Stari domačini so lovili ribe n hudomušno klepetali. Tudi vode je vmes zmanjkalo. Ustavila sva se ob bližnji gostilni in na WCju natankala najina mehova. Klošar varianta. :)

Spet klanec brez konca in kraja. Počasi mi je pričelo presedati. Konstantno navijanje. V levem kolenu me je pričelo boleti. Dva dni zapored sva gonila najmanj 7 ur dnevno. Sami klanci. Prelaz za prelazom. Kljub bolečini v kolenu sva prispela v Markino.

Iskala sva prostor za prespati a ni bilo nič. Našla sva enega od zloglasnih albergue-ov. Prijaznosti ni bilo videti saj so naju precej nesramno odslovili. Očitno res velja ta kontrast med popotniki Camina na kolesu in peš. Markina ni bogato in razkošno mesto a je zelo živo in veselo. Glede prenočišča sva morala improvizirati. Kampirala bova. Našla sva bljižni pašnik in se zatekla višje, a rob gozda. Postavila sva si kamp in upala, da naju nihče ne najde in prežene hehe.

Zvečer sva obiskala mesto. Presenečena sva bila nad živahnostjo mesta. Stari n mladi, vsi so bili v mestu in uživali v večeru. Kavarne in pivnice povsod po mestu polne. Ozke ulice polne glasbe in smeha. Pridružila sva se in tudi sama spila nekaj piv. Tomaž ga je “dobil v rit”, ko mu je v prvi pivnici natakar računal 3 eur za 3 deci piva. Pivo Estrela. Potem v drugi gostilnici je bilo ok.

Rahlo okajena sva se odpravila nazaj v gozd, v svoj kamp. Haha celo pot sva se smejala temu dejstvu. Bilo je vlažno in rahlo mrzlo. Dnevne muke so bile pozabljene. Čudovit dan :).