El Camino del Norte – 6 dan

21.september.2012 | Igor

Naspal sem se božansko. Postelja je bila izjemna. Zjutraj me je zbudil hrup iz ulice. Malo sem še poležaval. Zajtrka tukaj ni bilo, torej sva morala spet v mesto, poiskati si nekaj za pod zob. Sedaj, ko sva mesto poznala, sva boš precej hitra. Zavila sva v pekarno po kruh in pa v diskont po marmelado, sok in margaino. Vmes sva našla še areno za biko borbe. Ogledala sva si še nekaj zadev v Santanderju preden a zapustima. Arena je bila zaklenjena a so bili notri ključi. Ker naju je pekel firbec, sva odklenila in vstopila. V bistvu sem si zadevo predstavljal nekoliko večjo. Ampak ok, videla sva. Hitro nekajkrat škljocnila z telefoni in odšla dalje. Jest. Jedla sva ob obali.

Do Gijona je še kar nekaj poti. Zadnjih 70 kilometrov bova naredila z vlakom. Tako si bova pridobila nekaj časa in si bova lahko mesto bolje ogledala. Torej, cilj za danes je mesto San Vincnte de la Barquera. Do tja naju loči nekaj več kot 70 kilometrov.

Znašla sva se na bolj obrobnem delu mesta. Tukaj je slika povsem drugačna. Veliko ciganov in veliko smetišč. Malo sva zašla in prišla ne ozko makadamsko pot ob obali. Potem pa nazaj na asfalt. In seveda tudi tokrat ni šlo brez ogromno dodatnih, nepotrebnih kilometrov. Najprej sem zajebal jaz. Nekje sem izgubil kolesarski števec. In sva šla nazaj ter iskala. K sreči sva ga našla. Potem spet nekaj hribovitega in nekaj spustov. Prišla sva v nekakšen zelo čuden kamp kjer so bili samo apartmaji. In to sredi ničesar. Prav nič ni bilo tam zato nama ni bilo jasno čemu so tam tako lepi apartmaji in turisti. Zelo čuden kraj. Spet sva našla rumene puščice, ki naj bi označevale el Camino pot. Sledila sva jim. Strmo v hrib in nato nazaj dol in spet gor. Potem sva bedaka ugotovila, da gre za puščice, ki označujejo apartmaje in ne najine poti. Zato so bile zraven tudi stevilke. Spet nepotrebni kilometri. Našla sva pot iz naselja in naredila že nekaj kilometrov. Nato Tomaž ugotovi, da je v tistem naselju – pred trgovino – pozabil fotoaparat. Popazil sem na prtljago, on pa je šel po aparat. Spet sreča. Prodajalka ga je našla in shranila. Pot naprej je bila kombinacija vzponov in spustov.

Prišla sva v turistično mesto. K sreči sva takoj našla trgovino in kamp. Močno se je pooblačilo. Kaže na dež. Kamp je bil precej poceni. 14 eur za oba. Postavila sva šotore. Nato pa po hrano. Danes sva imela namen jesti kot se spodobi. Testenine. Nabavila sva testenine, bagete, mesni tatu, vino in še nekaj malenkosti. Kuhala bova! Plina še nimama, ampak v kampu ga že imajo. Realna slika je bila drugačna. Nimajo plina. Fuck! Zopet suha in hladna hrana. Naredila sva si sendviče iz baget, solate, kumaric in ragu omake. Zraven pa poplaknila z vinom. Ni ravno nekaj ampak, ko si lačen je vse dobro.

Pred spanjem sva srknila nekaj vina v družbi valov. Kako romantično hehe. Potem pa umit in spat. Deževalo je ampak šotor ni popustil. Super. Jutri greva do mesta Ribadesella. Lahko noč.

P.S: plina še vedno nisva dobila :)

1 komentarjev

  1. Klemen pravi:

    Orientacije vama nekak ne rata..sam lutata…mata pa veselje do kolesa :) Super!

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.