Čez noč je deževalo a sva ostala suha. Zbudila sva se okoli 9:30. Ponavadi se popotniki zbujajo že ob zelo ranem jutru. Ampak midva ne pozabljava, da sva hkrati prav tako na dopustu. Torej spanec ne sme biti oviran. Za zajtrk klasika, bagete, marmelada, margarina. Mesta si nisva ogledala skoraj nič.
Pojedla sva, spakirala prtljago, šla na hitro kavico in se spravila na pot. Kazalo je, da bo dež. Najina nova destinacija je tokrat približno 70 kilometrov oddaljeno mesto Ribadesella. Te poti sem se veselil že od samega začetka saj je glede na karto ogromno spustov. Torej pravi balzam za dušo. Ubogala sva načrt el Camino in sledila rumenim puščicam, ki označujejo pot. Kmalu sva se znašla makadamski poti, ki se je pričela strmo dvigovati. Za povrh je bila še blatna. Samo klanec. Spoznala sva, da iz te moke ne bo kruha. Ampak, ker sva bila že predaleč sva prvo etapo morala dokončati tukaj. Kmalu so začele leteti prve kaplje. Oblekel sem palerino. Ko sem jo oblekel je nehalo. Slekel sem jo. Nato je spet začelo.
Prišla sva do asfaltirane ceste, ki je vodila do najinega cilja. Ker sva rila po brezpotjih, sva zopet naredila nekje 20 dodatnih kilometrov, nepotrebno. Prečkala sva kraj Busio in pričel se je dolg obljubljen klanec. Sicer je bil komaj zaznaven a je vseeno veliko lažje, ko goniš navzdol. Za kratek čas sva se ustavila v mestu Llanes. Toliko, da sem spil Redbull in pojedel krof. Ugotovil sem, da po poti ne počivava veliko. Danes je bil dober dan, noge so me kar nesle. Redbull ti za nekaj časa res da krila hehe. Cesta je bila večinoma kombinacija manjših vzponov in spustov.
V Ribadesello sva prispela kar zgodaj saj sva danes imela kar lep in konstanten tempo. Ustavljala sma se zelo malo. Na informacijah so nama povedali kje e nahaja hostel. Nekako sva se navadila, da prisegama na Hostels International. Ko sva prišla do hostla sva samo gledala, če sva na pravem naslovu. Bila je velika vila, lepa velika zgradba. Receptorka ni znala niti besedice angleško. Dodelila nama je čudovite sobe v vrhu zgradbe. Z čudovitim pogledom na morje. Kar videl sem kako lepo bo spati, ko me bo pomagal uspavati zvok valov.
Danes ne boma jedla sranja. Rabiva neka zelenjave, sadja. Restavracije so predrage. Midva pa preveč šketa in na budgetu. Tako ne pridemo skupaj hehe. Tudi v trgovini je bilo drago kot pes. Se vidi, da je turistično mesto. Naredila sva si solato s tuno. In drugo porcijo z jogortovim prelivom. Nekaj sadja in kruh. Potem sva vzela vsak svoj stol in odšla do konca obale. Bili so ogromni valovi. Me je kar malo stisnilo. Stola sva postavila tako, da naju je voda skoraj dosegla. Odpra sva steklenico vina in uživala v zvoku valov. Spektakularno.
Spat sva šla spet pozno. Nekje ob 0:00. Malo sem še pisal blog. Jutri pa je na vrsti vlak do Gijona. Komaj čakam!
Tak način potovanja mi postaja še bolj všeč. Tako se rojevajo zgodbe in prijateljstva. Mislim, da bom konkretno spremenil pogled na to kaj je potovanje. Občutek, ko nisi odvisen od nikogar in je pred teboj samo cesta je čudovit. Mislim, da v življenju več ne stopim na vrata turističnih agencij. Še manj do agencij za organizirane izlete. Potovanje mora imeti tudi zagate, težave, probleme. Lepo je, ko nimaš vsega splanirano in se spustiš kdaj tudi v neznano. Lepo je, če kdaj nimaš kam spat in improviziraš. Morda ne takoj, ampak zagotovo takrat, ko je mimo. Le tako doživiš avanturo. To daje zgodbi čar. Tudi film je dolgočasen, če ti je razplet znan že v začetku. Le tako si potem še bolj hvaležen in spoštuješ malenkosti. Preprosto se tudi ne ukvarjaš z glupostmi in si ne postavljas nepotrebnih vprašanj. Ker si tam, nimaš izbire.
P.S: plina nama še vedno ni uspelo dobiti.
