El Camino del Norte – 8 dan

22.september.2012 | Igor

Iz postelje mi nikakor ni bilo za vstati. Bilo je lepo toplo, skozi okno pa so prihajali pomirjujoči zvoki morskih valov. Dremal bi lahko v neskončnost. Bila sva kar pošteno utrujena zato sva spala precej dolgo. Vstala sva in odšla pogledat po hostlu. Nikjer več ni bilo nobenega. Vse sobe prazne, jedilnica prazna, na recepciji nikogar. Le čistilka je pometala tla in naju lepo pozdravila. “Ola”je rekla. Očitno sva res zaspanca saj va vedno zadnja povsod kjer prespiva. Šla sva se umit in pakirati prtljago. Pakiranje je najbolj tečno opravilo.

Šla sva preverit ali so oblačila že suha. Še vedno so bila nekoliko vlažna. Ko daš vlažna oblačila v vrečko in nato v torbo nastane hud smrad. Ma danes sploh nima veze saj greva z vlakom do Gijona. V najino sobo je prišla skrbnica in naju prijazno vrgla ven. Počakala je, da sva spakirala in nato za nama z veseljem zaklenila vrata. Poiskala sva si zajtrk. Bageta, med in pomarančni sok. Nič novega. Jedla sva na postaji, ko sva čakala na vlak.

Vožnja z vlakom je bila prijetna in je trajala nekje 2 uri. Vmes je nešteto postaj in klancev tako, da se potuje kar počasi. Hvala Bogu so končali stavko! Upam, da so dosegli svoje. Na eni od postaj sva morala prestopiti. Nato pa končno prispeva v Gijon. Mesto mi je bilo všeč takoj, ko sva prispela. Gre za precej veliko mesto. Poiskala sva informacije in prijazna gospa nama je dala načrt mesta in lokacijo poceni hostlov. Ta je celo govorila nekoliko angleško. Super.

Odšla sva proti starem delu mesta. Ta je v neposredni bližini obale. Zares čudovit predel. Lepe stare obmorske stavbe. Polno ljudi. Glasba in hrana. Prišla sva do hostla in prijazna gospa naju odvede do najine sobe. Se zastal sem. Za 15 eurov sva dobila lastno sobo z svojo kopalnico in WCjem. V starem delu mesta! Soba je bila čudovita. Se kavč sva imela haha. Z nasmehom na obrazu sva se namestila. Zares dobra kupčija. Potem pa proti obali. Pihalo je in ni bilo ravno najbolj toplo. Po robu obale sem hodil kot v kakšnem filmu. Ko ti voda na peščeni plaži hladi samo noge hehe. A vseeno, v vodo je treba iti. Na morju sva, smrtni greh bi bil, če ne grem malo v morje. Na obalo so prodirali veliki valovi. Soočiti se bom moral s svojim strahom do valov. Skočil sem v prvega in postalo mi je všeč. Obraz me je od slane vode pekel kot pes. Očitno imam malce zakurjen obraz. Sedaj ljubim valove hehe. Upam, da nama zadnje dni uspe tudi surfati!

Iskala sva trgovino z kamp in pohodniško opremo. Našla sva jo. In ne boste verjeli. Dobila sva plin! Ja! Danes se bo jedla topla hrana! Juhuuu! Takoj sva skočila v trgovino po makarone, omako, juho, vino … V sobi sva si pripravila pravo pojedino. Vino je bilo odlično. Najedla sva se do polno sitega.

Iz zgornjega dela mesta se je slišala glasba v živo. Dude in harmonika. Na drugi strani pa električna kitara in zafušan glas. Nekaj se je dogajalo. Izkazalo se je, da sva prišla ravno na nekakšen praznik, ko so vsi ljudje na ulicah in rajajo. Pijejo ogromne količine jabolčnika (sider) in jedo sončnična semena. Midva sva pila vino. Kmalu sva bila že malce okajena in morala sva poskusiti tudi njihovo tradicionalno pijačo. V gostilni si dobil kozarec v katerega so vrgli frnikolo in pa steklenico jabolčnika. Najprej nisva vedela kaj za vraga naj narediva s frnikolo. Nato nama je domačinka razložila, da jo kasneje vrneš in dobiš nazaj del denarja. Torej gre za varnostno aro za kozarec hehe. Steklenica jabolčnika je stala mislim, da 5 eurov. Drago kot pes! In tudi točenje pijače ni običajno. Steklenico moraš dvigniti visoko v zrak – idealno nad glavo – in jo točiti v kozarec. Ni ravno najlažje, še posebej, če si malce pijan. Fora takšnega točenja mislim, da je zaradi okusa. Naroči se le mala količina in takoj spije na eks. No, jabolčnik mi bo vedno le jabolcnik. Torej zanič. Nadaljevala sva raje s pivom.

Hranila naju je lakota. Skočila sva še v Burger King na nekaj junak. Jebebih 18 eurov za to sranje! Potem sva odpujsala domov, s krono iz Burger Kinga na glavi. Zaspala sva v trenutku.

Pred nama je še kar nekaj kilometrov zato bova šla jutri do mesta Ribadeo še z vlakom. Potem vlaka no več in naju spet čaka ogromno kolesarjenja in kampiranja. Kmalu pa bova na cilju. Za nama je sedaj že 8 dni in prav lepo sva se že navadila takšnega življenja. :)

P.S: plin sva končno dobila!

Trenutno ni komentarjev

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.