No, ne ravno v oblake, blizu njim pa. Ko je nastopil čas za malico, smo namesto jesti, skočili v avion in v višave. Najprej sem moram Simonu zahvaliti za čudovito doživetje. Videti svoj kraj in svoj dom iz pričje prespektive je res nekaj čudovitega. Bilo je malce treme zaradi mojega straha pred letenjem, a ko se je let začel je bilo ok. Spomnim se kakšno tremo sem imel preden sem prvič sedel na letalo. Pravzaprav sem na letalo prvič sedel precej pozno. Leta 2011, ko smo šli v Egipt. Takrat me je trema precej zdelala. Strah me je bilo dejstva, da bom 11 km v zraku brez vsakega vpliva na to kar se dogaja. In spomnim se, ko se je letalo pričelo vzpenjati, tistega čudnega občutka. Veliko ljudi ga obožuje jaz pa nisem ravno največji oboževalec. Še hujše pa je spuščanje. Ta občutek mi je precej grozljiv. A je v majhnem letalu povsem drugače. Simon je za nekaj sekund letalo naglo spustil. Vzelo mi je sapo! Doživel naj bi nekje 0,5 G. Kako zgleda 0 G sploh nočem vedeti :). Obutek je bil hkrati nor in grozljiv. Tanji je bil samo nor. Mislim, da sem naredil prav, ko nisem prej ničesar jedel. Naredil sem tudi nekaj fotografij. Škoda samo, da je bilo malce megleno.