Odštevam ure in minute

24.januar.2017 | Igor

Danes je eden tistih večerov, ko budno čakam; a bo, al ne bo. Danes, jutri, čez en teden, dva? Rok tvojega prihoda iz udobja maminega abdomna je sicer tretjega februarja, a v realen svet lahko privekaš vsak trenutek. Vsa zgodba se lahko začne odvijati čez nekaj dni, nekaj ur, minut. Nihče ne ve. Sicer nisem pretirano nervozen, a vsakič, ko je samo sum o tem, da gre zares, me preplavi divji adrenalin. Utrip naraste, pridruži se nervoza, misli švigajo sem ter tja med tem, ko se poskušam kar se da skoncentrirati in zadevo izpeljati kot je treba. Rad bi rekel, da me ni strah a bi lagal. A je že tako, ljudje se bojimo novih, velikih začetkov, novih poglavji. A v veliko večji meri, se tvojega prihoda veselim z vso radostjo, ki jo premorem. Tisto iskreno. Sploh te še ni tukaj, ob nama, pa čutim neznansko ljubezen, ki je ne znam opisati, izredno povezavo. Pa tisti poseben čut, skrb, privinski nagon verjetno, zavedanje, da moram od sebe dati vse kar je v moji moči, da ti naredim življenje kar se da dobro, zanimivo, da sem tvoj sopotnik, varuh, učitelj in predvsem dober oče.

Zdaj zdaj se bo začela naša skupna pot. Trpljenja, veselja, smeha, solz, žalosti, sreče in ljubezni. Pa seveda tudi neprespanih noči, skrbi in rahljanja živcev, sivih las. Še posebej v tem, vedno bolj norem svetu. Ja, iz dneva v dan postaja bolj nor. Ampak naj bo. V naša življenja boš prinesla ogromno radosti in ljubezni, pa veselja. Nekateri te bodo sovražili, nekateri te bomo ljubili; nekateri ti bodo želeli dobro in te podpirali ter sprejemali, nekateri slabo in ti metali polena pod noge. Tako pač je. Pomembno je le, da se nikoli ne vdaš. Vem, da bom zaradi tebe še boljši človek, iz mene boš spravila še več, kot dajem zdaj. Svoje življenje imam zelo rad, a mu boš dala neko bistvo, resničen namen. Konec koncev, ali ni resničen namen, poslanstvo vsakega živega bitja prav to, poskrbeti za svoje nasledstvo, reprodukcijo?

Biološko gledano, kaj drugega pa bi lahko bil naš resnični namen? Imeti se fajn in uživati? Zgolj in samo to? Že že, ampak dvomim, da je bil to resničen, velik namen, ki ga je imela v mislih mati narava. Dvomim, da je bilo bistvo milijonov let evolucije doseči razvoj vrste, ki bo nato vse skupaj zajebala in uničila. Brez obžalovanja, brez slabe vesti, in le zato, ker hočemo še več, še bolj udobno, bolj polno omaro, še boljšo resolucijo, več slanine in bolj poln vrč pira. Ampak takšni pač smo ljudje.

Naredil bom vse kar je v moji moči, da odrasteš v samostojno, samozavestno, veselo, ne pa tudi kritično in radovedno odraslo žensko, ki se bo veselila življenja a v istem mahu znala nanj gledati tudi realno. Osebo, ki bo znala sanjariti, ne bo pa dopustila, da jo sanje odnesejo v bebavost. Osebo, ki bo znala ceniti dobroto, in ostro obsojati zlo; ki bo znala z vso toplino reči »hvala«, ne pa tudi »kurc te gleda«, ko bo za to dober razlog. Svet je pokvarjen in precej kaotičen kraj. Je pa tudi izredno lep in magičen. Ogromno, izredno veliko lepega te čaka, če boš le želela videti in doživeti.

Neža, lepo bo. Jst sem pripravljen! No … vsaj mislim, da sem … ali karkoli že to pač pomeni.

Objavljeno v torek, januar 24th, 2017 ob 09:04

2 komentarjev

  1. LED pravi:

    Vse čestitke Igor, želim ti veliko sreče!

  2. Igor pravi:

    Hvala lepa!

Dodaj komentar




  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.