Čez Črnivec in nazaj

Letos sem se kolesarjenja lotil malo drugače in namesto vedno istih, kratkih in posledično dolgočasnih poti, skušam odkriti še kakšno novo. Na kolesu se hitro nažreš ponavljanja po vedno istih poteh pa če je ta še tako atraktivna; tako kot se v življenju nažreš vsega kar brezglavo ponavljaš – razen pizze. Letos sem skušal, oziroma še skušam, simpatizirati z idejo o pogostejših daljših kolesarskih izletih. Seveda je predstava o dolžini poti relativna glede na posameznika in njegovo pripravljenost. Čez Tuhinjsko dolino sem se ponavadi peljal le v dveh primerih. Prvi je, ko smo se dolgo časa nazaj vozili v Savo Kranj, kjer smo kot študenti izvajali remont pogorelega dela proizvodnega obrata. To je pomenilo, da so nas pač porabili za najbolj duhomorna in usrana dela, kar si jih lahko predstavljaš. Druga priložnost pa je izhodišče v gore iz Doma v Kamniški Bistrici. Na Grintovec, Kamniško sedlo … Ok, obstaja še tretja, hlajenje nog v izviru Kamniške Bistrice ob zatohlo vročih poletnih dneh.

Preberi več

Zaletavost ni poceni

(Pre)večkrat se kakšne stvari lotim preveč impulzivno in zaletavo, zato se mi rado zgodi, da se relativno pogosto kaj naučim “on the hard way”, torej po težji poti, ne pa tudi dražji in nepotrebni. Tokrat je šlo za banalnost kot je bicikel. Že nekaj časa sem se čudil zadnjemu verižniku na svoji specialki. Nisem ravno poznavalec, je pa moj definitivno izstopal po svojih čudaških prestavnih razmerjih in dimenzijah. To sem še posebej dobro občutil, ko smo vozili in je začelo leteti; pri hitrosti 35 kmh in več, sem imel kadenco vedno krepko čez sto. Torej sem mlinčkal, ker mi je preprosto zmanjkalo višjih prestavnih razmerji. Oni dan sem se spravil temeljito čistiti kolo, in med čiščenjem me je popadla divja želja, da bi mu privoščil kakšno novo stvar ali dve.

Najprej sem razmišljal samo o verigi a sem kaj kmalu postal prevzeten in prišel še do ideje o novem verižniku. Bolj kot sem gledal kolo, bolj se je širil seznam komponent, ki bi jih rad zamenjal. Balanca mi ni bila všeč, bila pa je tudi nekoliko ozka za mojo plečato postavo (haha), fajfa je bila sicer dosti dolga, ampak je bila precej zdelana – oguljena, oksidirani vijaki … Iskreno povedano, pa se mi je zares le luštalo šraufati. Torej, verižnik, veriga, balanca, fajfa, trakovi. Ponudbo sem preveril na a2u.si in na koncu – po telefonskem klicu – prišel na ceno slabih 130 evrov, kar je precej zmagovalno. To res ni veliko za nadgradnjo takšnega obsega. Pri a2u.si sem že kupoval in bom definitivno še tudi v prihodnje saj so super. Prijazni, profesionalni in korektni.

Preberi več

Ob Nadiži

Prejšnji teden je bil kar konkretno stresen in že v ponedeljek sem vedel, da potrebujem vikend relaksacijo, malo izključiti možgane. Teden prej sem bil na morju in vedno bolj opažam, da morje preprosto ni pisano meni na kožo. Veliko lepše se počutim v hribih, gorah, ob čudovitih jezerih in rekah. Brez veliko razmišljanja je bila destinacija jasna, Posočje, spet. Če bo šlo tako naprej, se zna zgoditi, da nekoč tam tudi ostanem :). Tokrat sva šla s sestro Jano na krajši kolesarski oddih. Dobre tri tedne nazaj sem spoznal, da sem letos vse prej kot v dobri kolesarski kondiciji, zato si nisem delal utvar in iskal nekih visoko letečih ciljev. Pa tudi Jana je na precej podobnem. Na spletu sem hitro pobrskal in našel tole. Lažja kolesarska tura s štartom v Kobaridu, ki nas pelje ob Nadiži, tja do najzahodnejše slovenske vasi Robidišče.

Preberi več

Vikend oddih v Posočju

Gregorčič je prav zagotovo dobro vedel o čem govori, ko je napisal to večno, čudovito izpoved enemu največjih biserov, ki jih premore Slovenija. Skoraj preroško pa je tudi vedel, da ona bo nekoč krvava tekla. Govorim seveda o Soči. Ko sem se prvič sprehajal ob njenih bregovih v Kobaridu, se me je tako dotaknila, da se odtlej vsako leto redno vračam v ta konec Slovenije. Res je, le reka je, ampak je vseeno toliko več. Njena lepota, ko se kot tekoči smaragd prebija skozi tiste skalnate bregove, v soju vse kičasto lepe okoliške narave in gorovja, me pusti vedno brez besed, ter se me vedno dotakne. Nasploh pa mi je Posočje verjetno najljubši kotiček v naši državi. Če imate radi gore, naravo, cestno ali pa gorsko kolesarjenje, mogoče pa kar relaksiranje ob bistri reki z dobro knjigo v rokah, se z obiskom Posočja ne da zgrešiti.

Preberi več

Decembra na biciklu

Sovražim mraz. Vedno sem ga in vedno ga bom.  Ne maram zime. Nikoli je nisem in nikoli je ne bom maral. Ampak letos se nimam kaj veliko za pritoževati. Danes smo 27 decembra, zunaj pa je nekje 7 stopinj Celzija. Zima po mojem okusu. Nekaj se dogaja s to našo naravo. Opazujem vreme zadnjih nekaj let in vsako leto se zdi bolj bizarno. Zime res niso več to kar so bile 10, 15 let nazaj. Ko je nekje v sredini novembra že pošteno stisnilo in se je potem ta –  za letošnje razmere – arktični mraz vlekel še v drugo polovico februarja. -10 ni bilo nič nenavadnega. Letos termometri -10 še verjetno niti niso dosegli. Za božič sem lahko okoli hiše skakal v kratkih rokavih, brez bolečin in občutkov agonije, ki jo povzroča mraz, ko se dotakne gole kože. Sem že omenil, da sovražim mraz? Ajde, sneg je idiličen. Idealno bi bilo, da zapade kakšna dva dni pred božičem in ga je nato tri dni po božiču že konec.

Preberi več

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.