Peca – Kordeževa glava

Pred leti, je bila Peca prvi dvatisočak, katerega sem obiskal. Spomnim se, da sem bil navdušen. Decembra me sicer ne vleče ravno v gore in raje hodim po nižjih hribih, a letos je december smešno topel in več kot primeren tudi za visokogorje. Oni dan, ko smo imeli s službo zaključek, smo se globoko zadebatirali in modrovali na dolgo in široko kako bi morali večkrat skupaj v hribe. Seveda smo pogovor furali močno podkrepljeni z viljamovko in ostalimi zvarki. A je alkohol le pustil še nekaj spomina, in smo prvi izlet tudi realizirali. Večer pred izletom sem tuhtal ali bi s seboj vzel svoj dslr aparat, ali bi se prepustil kar ajfonu. Po kar precej truda, sem končno našel popoln način kako se opremiti z DSLR aparatom tako, da ta med pohodom ne moti. Vse spodnje fotografije so narejene s fiksnim 35 mm.

Nisem jutranji človek, nikakor nisem, a tokrat je bilo že ob petih zjutraj presenetljivo lahko vstati iz postelje – dremež sem stisnil samo enkrat! Za zajtrk ni bilo več časa, za kavo pa se ta vedno najde. Sicer sem si zamislil pot Rudnik v Topli – Peca a se je kasneje izkazalo, da bomo morali izbrati raje Jakobe – Peca. Ko smo se vozili globoko v Koroško, tja do Črne, sem v sebi bil kar vesel, da sem doma tam kjer sem. Nekateri predeli Koroške so zares od Boga pozabljeni. Med iskanjem izhodišča smo zavili na makadamske ceste, ki so dobršen del potekale skozi gozd in so se vlekle smešno dolgo. Tako dolgo, da v nekem trenutku nismo bili prepričani kje smo. Kasneje smo ugotovili, da smo popolnoma po nepotrebnem naredili ogromen krog skozi gozd.

Preberi več

Šlamparija v Hudičevem grabnu

V tem letnem času je v gozdu najlepše in je ta tudi najbolj fotogeničen – pa seveda pomladi. Nekje zadnjih ducat dni, imamo kar srečo in nam je vreme več ali manj dobro naklonjeno, temperature pa so smešno ugodne za ta letni čas – zdi se, da se temu fenomenu vsako leto znova čudimo in ni vrag, da nas beseda po navadi ne zanese tudi k globalnemu segrevanju ali celo v kakšne bolj zarotniške vode. Nedelja je bila zares lepa in topla, še lepša pa je postala, ko so me opomnili, da smo v ponedeljek doma. Da se malo pohvalim, zadnje čase sem ponovno pričel s tekom, a je takšen dan bil popoln za druženje ob kakšnem lažjem pohodu. Ker pa je vse tudi v krasnih barvah, je fotoaparat skoraj obvezna oprema. Kar nekaj časa sem s seboj nosil le telefon, fotoaparat pa mi je doma ležal in počasi izgubljal svojo vrednost brez vsakega pravega namena. Zadnje čase pa ga kar pogosto primem v roke, fotoaparat seveda.

Preberi več

Vojaško skladišče Bukovžlak

Bojda so ženske nekoč govorile, da fant, ki ni odslužil vojske ne bo nikoli postal moški.  Do neke mere je rečeno morda celo smiselno. Fantje so se naučili discipline, rokovanja z orožjem, tovarištva in ostalih zadev, potrebnih za uspešno ubranitev svoje rodne grude. Kako poskrbeti zase in svoje tovariše.   Današnjim moškim v tistem obdobju nebi bilo lahko. Kar zajetno število se jih nebi  klasificiralo v kategorijo moških. Ko govorimo o vojski pa seveda ne pozabimo tudi na pranje možganov, ubogljivost in poslušnost. Sledenju idejam in ideologijam oziroma ukazom pripadnikov visokih političnih(?) družb, neglede na to ali se z njimi tudi strinjamo. Ubogljivost in poslušnost je pri nekaterih šla skozi lažje, pri drugih malo težje. Tisti najtrdovratnejši pa so bili verjetno označeni za nesposobne služiti domovini in si kot bonus pridobili še  status vaškega posebneža, neaposobneža.  Verjetno. Sam nisem služil vojaškega roka, sem premlad. Pa bi ga, mi nebi bilo težko. Nič slabega ne vidim v tem, da mož zna rokovati z orožjem in braniti sebe in svojega sočloveka. Ne govorim o spopadih tipa ameriških misij proti terorizmu na bližnjem vzhodu.

Danes je mir nekaj tako samoumevnega, nekaj tako naravnega in neizpodbitnega, da si nas večina vojne niti v sanjah ne zna predstavljati. Velikokrat mi je stari foter pripovedoval zgodbe iz druge svetovne vojne, tiste o partizanih in nemcih, vse te grozote. Slišal sem jih že nešetokrat. A jebi ga, danes se ponavljamo o veliko večjih banalnostih, nepomembnostih.  Kako je nek tuj nogometni klub naredil to in ono itd.  Nekaj nepojmljivega se zdi, da mi o svojih izkušnjah z drugo svetovno vojno razlaga nekdo še živ, nekdo iz moje družine saj se zdi ta del zgodovine neskončno  dolgo nazaj. Živimo kot, da ni možnosti, da nekoč spet pride do spopadov. In ko bo prišlo – in nekoč definitivno bo – je bolje, da je človek vsaj malo pripravljen. Da ne podivja kot kura brez glave in zbeži v prvo hosto. S tipkovnico v roki in brez vsakega osnovnega znanja kako in kaj. Kako preživeti z ničemer. Ko kdaj pogovor v bifeju nanese na to kaj bi nekdo naredil, če bi prišlo do vojne jih večina ravnodušno odvrne, da bi preprosto zbežali v tujino. Na prvo letalo in gas v Ameriko. Že res, sliši se lepo, dvomim pa, da bi bilo tudi tako preprosto.

Preberi več

Izlet v Toskano

Če bi moral Toskano opisati z nekaj ključnimi besedami, bi to izgledalo nekako takole: odlično vino in hrana, suho meso, dih jemajoča pokrajina, turisti, pšenica, zeleno, rdeča opeka, harmonika, bogata zgodovina, ponos, kamnite hiše, pecorino, parmezan, olivno olje, kolesarji, romantika, draga nafta, komplicirane bencinske črpalke, Fiat in še in še. Ideja o obisku Toskane je bila v glavi že kar precej časa. Kot ljubitelj fotografije in narave je skoraj nemogoče, da se nebi srečal z neverjetno lepimi prizori pokrajine, ki jih ljudje delijo na internetu. Toskana ima zares prelepo pokrajno in izjemno pestro in zanimivo zgodovino. Male vasice in mesteca so že prav kičasto romantična in so kot nalašč za neumorne romantike. Stara antična gradnja, rdeča opeka, ozke ulice, bari in vonj po hrani. Vsak ljubitelj narave in lepih pokrajin pa bo prav tako prišel na svoj račun. Sprva sem imel namen izlet organizirati tako, da bi prehodila čimveč v tednu dni. Namen je bil spati vsak dan v drugem kraju. Z začetkom v Firencah. Potem pa sem to idejo malce opustil. Najprej iz razloga, ker v tako kratkem času ne moreš videti vsega in potem zaradi težav pri rezerviranju prenočišč. Tako mi je najbolj dišala osrednja Toskana. Tukaj bi naj tudi bilo narejenih večina teh super lepih, kičastih fotografij.  Ko se mi ni dalo več drkati Airbnb-ja, sem hitro pregledal še Booking. In glej, naletel sem na jack pot.

Preberi več

Vrbensko jezero

Danes je bilo rahlo deževno, dolgočasno popoldne. Popoln čas, da vzamem v roke fotoaparat in naredim nekaj fotografij. Minilo je že precej časa od kar sem nazadnje fotografiral. Po kosilu paše sprehod v naravi in v okolici Petrovč za to ni boljšega kraja kot je Vrbensko jezero. Tukaj sem se v preteklosti precej sprehajal in me nanj veže kar nekaj lepih spominov. Torej, tokrat Vrbensko jezero.

  • Kategorije

  • Zadnji komentarji

  • Arhiv

  • Naroči se na e-obveščanje

    Bodi obveščen o mojem novem zapisu takoj, ko je ta objavljen. Potreben je le vpis veljavnega e-naslova.